Seznam točk

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Zelo dobro veste, da je Jezus Kristus naš vzor, vzor vsem kristjanom, saj ste to pogosto slišali in premišljevali. Tako ste v apostolatu — človeškem pogovoru z božjim pomenom — učili tudi tolike duše, da je postalo že del vašega jaza. Na to ste spomnili, ko ste — kadar je bilo potrebno — uporabili to čudovito sredstvo, bratski opomin, da bi lahko tisti, ki vas je poslušal, primerjal svoje ravnanje z ravnanjem našega prvorojenega Brata, Sina Marije, Božje in naše Matere.

Jezus je vzor. To pravi On sam: discite a me, učite se od mene. Danes bi vam rad govoril o kreposti, ki — čeprav ni ne prva ne edina — v krščanskem življenju deluje kakor sol, ki preprečuje kvarjenje in je preizkusni kamen apostolske duše: to je krepost svete čistosti.

Teologalna ljubezen je prav gotovo najvišja krepost; čistost pa je sredstvo sine qua non, neobhodno potreben pogoj, da bi dosegli ta notranji dialog z Bogom. In kadar je ne ohranjamo, kadar se ne borimo zanjo, sčasoma postanemo slepi: ne vidimo ničesar, kajti posvetni človek ne sprejema tega, kar je od Božjega Duha.

Mi hočemo gledati s čistimi očmi, saj nas spodbuja Učiteljev nauk: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Cerkev je te besede vedno predstavljala kot povabilo k čistosti. Sveti Janez Zlatousti piše: “Zdravo srce ohranjajo tisti, ki imajo popolnoma čisto vest ali tisti, ki ljubijo čistost. Nobena druga krepost ni tako zelo pomembna, da bi lahko gledali Boga.”

Vedno me je zelo razžalostilo pravilo nekaterih — mnogih! — ki za stalno smernico svojih naukov izberejo nečistost, s čimer dosežejo — o tem sem se lahko prepričal pri mnogih dušah — ravno nasprotno od tega, kar želijo doseči, kajti tu gre za snov, ki je bolj lepljiva od smole in popači vest s kompleksi ali s strahom, kakor da bi bila čistost duše skorajda nedosegljiv cilj. Toda mi ne. Mi moramo o sveti čistosti govoriti s pozitivnimi in čistimi razmišljanji, s skromnimi in jasnimi besedami.

Pogovarjati se o tej temi pomeni govoriti o ljubezni. Prej sem vam povedal, da mi pri tem pomaga, če se zatečem k presveti človeškosti našega Gospoda, k temu neizrekljivemu čudu Boga, ki se poniža do te mere, da postane človek, in ki se ne čuti ponižanega, ker je nase prevzel meso, kakršno je naše, z vsemi njegovimi omejitvami in šibkostmi razen greha; in vse to zato, ker nas noro ljubi! On se s svojim ponižanjem ne spusti na nižjo raven; nasprotno pa povzdigne nas, nas pobožanstvi v telesu in duši. Odgovoriti z “da” na njegovo ljubezen, z jasno, gorečo in urejeno ljubeznivostjo, to je krepost čistosti.

Vsemu svetu moramo zaklicati, z ustnicami in s pričevanjem našega ravnanja: ne zastrupljajmo srca, kot da bi bili uboge živali, ki jih obvladujejo najnižji nagoni. Nek krščanski pisatelj pojasnjuje: “Glejte, človeško srce ni majhno, saj zaobjema toliko stvari. Njegove veličine ne merite v njegovih fizičnih razsežnostih, temveč v moči njegovega uma, ki je zmožen spoznavanja številnih resnic. V srcu je mogoče Gospodu pripraviti pot, začrtati pravo stezo, po kateri bosta hodili božja Beseda in Modrost. S poštenim ravnanjem in z brezgrajnimi deli pripravite Gospodu pot, zravnajte stezo, da bo po njej božja Beseda v vas napredovala brez spotikanja in vam dala spoznanje njenih skrivnosti in njenega prihoda.”

Sveto pismo nam razodeva, da se to veličastno delo posvečevanja, ki je skrito in čudovito delo Tolažnika, uresničuje v duši in v telesu. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? je vzkliknil apostol. Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? (…) Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.

Spomniti vas moram, da ne boste našli sreče zunaj vaših krščanskih obveznosti. Če bi jih opustili, bi vas hudo mučila slaba vest in bi bili navadni nesrečniki. Celo najbolj vsakdanje stvari, ki sicer prinašajo nekaj veselja in so dovoljene, lahko takrat postanejo grenke kot žolč, kisle kot ocet, odvratne kot strup.

Vi in jaz zaupamo Jezusu: Gospod, sklenem, da se bom boril, in vem, da Ti ne izgubljaš bitk. Razumem, da če kdaj doživim poraz, se je tako zgodilo, ker sem se oddaljil od Tebe! Naj me vodi tvoja roka, ne zaupaj mi in ne spusti me iz rok!

Pomislili boste: Oče, če pa sem tako srečen! Saj ljubim Jezusa Kristusa! Čeprav sem narejen iz ilovice, si želim doseči svetost s pomočjo Boga in njegove presvete Matere! Seveda ne dvomim v to: za vsak slučaj pa bi te rad vnaprej posvaril s temi spodbudami, če bi se kdaj pojavila kakšna težava.

Hkrati pa ti moram ponoviti, da je življenje kristjana — tvoje in moje — življenje ljubezni. To naše srce je prišlo na svet, da bi ljubilo. In kadar mu ni dano čisto, neomadeževano in plemenito čustvo, se maščuje in se preplavi z bedo. Resnična ljubezen do Boga — torej čistost življenja — je ravno tako daleč od čutnosti kot od neobčutljivosti, od kakršnekoli sentimentalnosti kakor tudi od odsotnosti ali trdote srca.

Žalostno je ne imeti srca. Tisti, ki se nikoli niso naučili nežno ljubiti, so navadni nesrečniki. Kristjani smo zaljubljeni v Ljubezen: Gospod noče, da smo hladni in togi, kakor mrtva snov. Hoče, da smo prežeti z njegovo ljubeznijo! Kdor se zaradi Boga odreče človeški ljubezni, ni zakrknjen samec, kakor tisti žalostni nesrečniki z zlomljenimi krili, ki so zaničevali velikodušnost čiste ljubezni.

Sveti Leon Veliki pravi: “Z besedo bližnji ne moremo imenovati samo tistih, s katerimi nas povezujejo prijateljske ali sorodstvene vezi, temveč vse ljudi, ki imajo isto naravo kot mi … En sam Stvarnik nas je ustvaril, en sam Stvarnik nam je dal dušo. Vsi uživamo v istem nebu in istem zraku, istih dnevih in nočeh, in čeprav so nekateri dobri, drugi pa slabi, eni pravični in drugi krivični, je Bog kljub temu velikodušen in dobrohoten do vseh.”

Božji otroci se izoblikujemo z uresničevanjem te nove zapovedi; v Cerkvi se učimo služiti, ne pa da bi drugi služili nam. Tako najdemo moč, da lahko ljubimo človeštvo na nov način, ki ga bodo vsi opazili kot sad Kristusove milosti. Naše ljubezni ne moremo zmotno zamenjati s sentimentalno držo, niti z neko nejasno željo, da bi pomagali drugim in tako sebi dokazovali svojo večvrednost. Ljubezen pomeni živeti z bližnjim in — vztrajam — spoštovati božjo podobo v vsakem človeku ter si prizadevati, da bi jo videl tudi on in bi se tako znal obrniti h Kristusu.

Univerzalnost ljubezni zato pomeni univerzalnost apostolata; da zares prevedemo v dela veliko prizadevanje Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Če naj ljubimo tudi sovražnike — mislim na tiste, ki nas uvrščajo med svoje sovražnike, saj jaz za svojega sovražnika ne štejem nikogar in ničesar — potem imamo še večji razlog, da ljubimo tiste, ki so se le oddaljili, tiste, ki nam niso preveč simpatični, tiste, ki so zaradi njihovega jezika, kulture ali vzgoje videti kot pravo nasprotje tebe ali mene.