Seznam točk

Ljubezni ne gradimo mi; preplavi nas po božji milosti: On nas je prvi vzljubil. Dobro je, da se temeljito prepojimo s to prečudovito resnico: “Boga lahko ljubimo zato, ker On ljubi nas.” Ti in jaz sva zmožna razlivati ljubezen do tistih, ki nas obdajajo, ker sva se rodila iz vere, zaradi Očetove ljubezni. Predrzno prosíte Gospoda za ta zaklad, za to nadnaravno krepost ljubezni, da bi jo živeli celo v najmanjših podrobnostih.

Kristjani pogosto nismo znali odgovoriti na ta dar; včasih smo zmanjšali njegovo vrednost, kot bi bil omejen na miloščino, hladno in brez duše; ali pa smo ga skrčili na bolj ali manj formalno dobrodelnost. To zmoto je dobro izrazila v usodo vdana tožba neke bolníce: Tukaj z menoj ravnajo usmiljeno, moja mati pa je zame skrbela ljubeznivo. Ljubezen, ki se rodi iz Kristusovega Srca, ne more dopuščati tovrstnega razlikovanja.

Da bi se ta resnica trdno usidrala v vas, sem na nazoren način že tisočkrat govoril, da nimamo enega s katerim bi ljubili Boga, in drugega, s katerim bi ljubili ljudi. To naše ubogo srce iz mesa ljubi s človeško ljubeznijo, in če je združeno s Kristusovo ljubeznijo, postane človeška ljubezen tudi nadnaravna. Takšna in nič drugačna je ljubezen, ki jo moramo gojiti v duši, in ta nas bo vodila, da bomo v drugih odkrivali podobo našega Gospoda.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.