Seznam točk

Doktor prava in filozofije se je pripravljal na razpis za profesorsko mesto na Univerzi v Madridu. Dva čudovita študija, opravljena sijajno.

Prejel sem njegovo sporočilo: bil je bolan in želel je, da bi ga obiskal. Prišel sem v hišo, kjer je bil nastanjen. — “Oče, umiram,” je bil njegov pozdrav. Ljubeznivo sem ga bodril. Želel je opraviti splošno spoved. Tisto noč je umrl.

Neki arhitekt in neki zdravnik sta mi ga pomagala zaviti v mrtvaški prt. — In ob pogledu na tisto mlado telo, ki se je kmalu začelo razkrajati …, smo se vsi trije strinjali, da dva akademska dosežka nista bila nič v primerjavi s končnim dosežkom, s katerim je kot dober kristjan malo prej okronal svojo pot.

Smrt bo prišla neizprosno. Kako votla je torej domišljavost, ki se osredotoča na to življenje! Poglej, kako trpijo mnogi ljudje. Enim ločitev od tega življenja povzroča trpljenje, ker se konča; druge to življenje dolgočasi, ker traja … V nobenem primeru ne vzdrži zmotni pristop, da bi naše bivanje na zemlji upravičili kot cilj.

Treba je priti ven iz te logike in se zasidrati v drugo: večno logiko. Potreben je popoln preobrat: iz naše notranjosti izvreči samega sebe, samoljubne nagibe, ki so minljivi, da bi se znova rodili v Kristusu, ki je večen.

“Non habemus hic manentem civitatem” — naše dokončno bivališče ni na tem svetu. — In da tega ne bi pozabili, se včasih ta resnica na surov način pojavi ob smrtni uri: nerazumevanje, preganjanje, prezir … — Vedno pa samota, kajti — čeprav okrog nas ne manjka ljubeznivosti — vsakdo umre sam.

— Znebimo se že zdaj vseh vezi! Neprestano se pripravljajmo na tisti korak, ki nas bo popeljal v večno navzočnost presvete Trojice.