Seznam točk

Svetujem ti, da se kdaj poskusiš vrniti … na začetek svoje “prve spreobrnitve”, kar je podobno kot postati kakor otrok, če že ni ravno isto: v duhovnem življenju se je treba prepustiti s popolnim zaupanjem, brez strahu in zvijače; treba je popolnoma jasno govoriti o tem, kar nosimo v svojih mislih in v svoji duši.

Kako boš prišel ven iz tega stanja mlačnosti, obžalovanja vredne medlosti, če ne uporabljaš sredstev! Boriš se zelo malo in, kadar se potrudiš, storiš to kakor iz kljubovanja in čemerno, skoraj v želji, da tvoja bedna prizadevanja ne bi rodila učinka, da bi se tako sam pri sebi upravičil: da od sebe ne bi zahteval in da od tebe ne bi zahtevali več.

— Izpolnjuješ svojo voljo, ne božjo. Dokler se zares ne spremeniš, ne boš srečen niti ne boš dosegel miru, ki ti sedaj manjka.

— Ponižaj se pred Bogom in si prizadevaj resnično ljubiti.

Kakšna izguba časa in kako človeški pogled, kadar vse omejujejo na taktiko, kot da bi bila tam skrivnost učinkovitosti.

— Pozabljajo, da je božja “taktika” ljubezen brez meja; tako je On premostil nepremostljivo vrzel med nebom in zemljo, ki jo z grehom povzroča človek.

Naj bo “divja” tvoja iskrenost pri spraševanju vesti; to pomeni pogum: isti pogum, s katerim se pogledaš v ogledalo, da bi ugotovil, kje si ranjen ali kje si se umazal ali kje so tvoje pomanjkljivosti, ki jih moraš odstraniti.

Moram te vnaprej opozoriti na neko zvijačo “satana” — takole, z malo začetnico, ker si več ne zasluži! —, ki se skuša poslužiti najbolj normalnih okoliščin, da bi nas malo ali zelo odvrnil od poti, ki nas vodi k Bogu.

Če se boriš, še bolj pa, če se boriš zares, se ne smeš čuditi, da nenadoma nastopi utrujenost ali čas, ko je treba iti “na silo”, brez kakršnekoli duhovne ali človeške tolažbe. Glej, kaj so mi napisali pred časom in kar povzemam z mislijo na nekatere, ki naivno menijo, da gre milost mimo narave: “Oče, že nekaj dni čutim strašno lenobo in apatijo do izpolnjevanja življenjskega načrta; vse delam na silo in brez pravega duha. Molite zame, da bi kmalu minila ta kriza, zaradi katere zelo trpim ob misli, da me lahko odvrne od poti.”

— Odgovoril sem samo: Nisi vedel, da ljubezen zahteva žrtev? Beri počasi Učiteljeve besede: “Kdor ne vzame svojega križa “cotidie” — vsak dan, ni mene vreden.” In kasneje: “Ne bom vas zapustil sirot …” Gospod dopušča to tvojo suhoto, ki postaja tako trda, da bi Ga bolj ljubil, da bi zaupal v Njega, da bi s križem soodreševal, da bi Ga srečal.

Hudič se zdi prav malo bister! si mi pravil. Ne razumem njegove nespameti: vedno iste zvijače, iste neresnice …

— Povsem prav imaš. Vendar smo ljudje še manj bistri in se ne znamo spametovati ob napakah drugih … Satan pa računa z vsem tem, da bi nas skušal.

Nekoč sem slišal, da se v velikih bitkah ponavlja čuden pojav. Četudi je zmaga od vsega začetka zagotovljena zaradi premoči v številu in v sredstvih, v teku spopada ne manjka trenutkov, ko zaradi šibkosti enega oddelka grozi poraz. Tedaj pride oster ukaz z vrhovnega poveljstva in vrzel v krilu, ki je v težavah, se zapolni.

— Pomislil sem nate in nase. Z Bogom, ki ne izgublja bitk, bova vedno zmagovalca. Zato v borbi za svetost, če opaziš svojo nemoč, poslušaj ukaze, upoštevaj jih, pusti si pomagati, … kajti On ne odpove.

Iskreno si odprl srce svojemu voditelju in spregovoril v božji navzočnosti … in bilo je čudovito videti, kako si ti sam prihajal do primernega odgovora na svoje poskuse izmikanja.

Ljubímo duhovno vodstvo!