Seznam točk

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda … to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.

Premišljuj počasi: Kar se od mene zahteva, je zelo malo ob vsem tem, kar prejemam.

Vrh? Za vdano dušo se vse spremeni v vrh, ki ga je treba doseči: vsak dan odkriva nove cilje, ker ne zna niti noče omejevati božje ljubezni.

Prizor se ponavlja, tako kot pri povabljenih iz prilike. Nekatere je strah; drugi imajo opravke; mnogi si izmišljajo … zgodbice, neumne izgovore.

Upirajo se. Nazadnje pa postanejo brezvoljni, zbegani, vsega naveličani, zdolgočaseni, zagrenjeni. Pa tako lahko je sprejeti božje povabilo vsakega trenutka ter živeti srečno in veselo!

Božja milost ti ne manjka. Tako da, če se odzoveš, nimaš razloga za negotovost.

Zmagoslavje je odvisno od tebe: tvoja srčnost in tvoj zagon — združena z milostjo — sta več kot zadosten razlog za optimizem nekoga, ki ima zmago zagotovljeno.

Obstaja znatno število kristjanov, ki bi bili apostoli …, če jih ne bi bilo strah.

To so isti, ki se kasneje pritožujejo, ker jih Gospod — kot pravijo! — zapusti. Kaj pa oni delajo z Bogom?

Kadar nas peče vest zaradi opustitve kakšnega dobrega dejanja, je to znak, da je Gospod hotel, da tega ne bi opustili.

— Zares. Poleg tega bodi prepričan, da bi ga z božjo milostjo “mogel” storiti.

“Ne pomagajte toliko Svetemu Duhu!” mi je pravil prijatelj v šali, vendar z veliko strahu.

— Odgovoril sem: Mislim, da “mu pomagamo” malo.

Vedno sem menil, da upiranje milosti mnogi poimenujejo z besedo “jutri”, “kasneje”.

Dnevi tišine in intenzivne milosti … Molitev iz obličja v obličje z Bogom …

Iz mene je privrelo zahvaljevanje ob pogledu na tiste ljudi, obtežene z leti in izkušnjami, ki se odprejo ob božjem dotiku in odgovorijo kakor otroci, navdušeni nad možnostjo, da lahko iz svojega življenja še napravijo kaj koristnega …, kar bi izbrisalo vse njihove stranpoti in vse njihove malomarnosti.

— Ob spominu na tisti prizor sem ti priporočil: ne zanemarjaj svojega boja v življenju pobožnosti.

“Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd.” — Da bi ti in jaz in vsi živeli v gotovosti, da ni ničesar, kar bi osebnost tako izpopolnilo, kot jo izpopolni odgovor na milost.

— Prizadevaj si posnemati Devico Marijo pa boš mož — ali žena — kot je treba.

V tem primeru, kot v mnogih drugih, se ljudje ženejo — vsi mislijo, da imajo prav — … Bog pa jih vodi; to pomeni: nad njihovim osebnim razumom bo nazadnje zmagala nedoumljiva in nadvse ljubezniva božja Previdnost.

Zato se pusti “voditi” Gospodu, brez da bi se upiral njegovim načrtom, četudi bi nasprotovali tvojim “temeljnim argumentom”.