Seznam točk

Mnogo je kristjanov, ki so prepričani, da se bo odrešenje uresničilo v vseh okoljih sveta in da morajo nekatere duše — ne vedo katere — s Kristusom prispevati k njegovemu uresničenju. Toda to vidijo v teku stoletij, mnogih stoletij … trajalo bi celo večnost, če bi sledilo koraku njihove izročitve.

Tako si razmišljal ti, dokler te niso prišli “prebudit”.

Izročitev je prvi korak na poti daritve, veselja, ljubezni, združenja z Bogom. — In tako se vse življenje napolni z neko blaženo norostjo, ki najde srečo tam, kjer človeški razum ne vidi drugega kot zanikanje, trpljenje, bolečino.

“Prosite zame,” si govoril, “da bi bil velikodušen, da bi napredoval, da bi se preoblikoval tako, da bi nekega dne mogel biti za kaj koristen.”

Dobro. — Toda, katera sredstva uporabljaš, da bi ti sklepi postali učinkoviti?

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda … to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.

Premišljuj počasi: Kar se od mene zahteva, je zelo malo ob vsem tem, kar prejemam.

Ti, ki se nikakor ne moreš zagnati, premisli o tem, kar mi je napisal eden od tvojih bratov: “Težko je, ko pa se enkrat odločiš, kakšen dih sreče, ko se znajdeš na varni poti!”

Ti dnevi, si mi dejal, so bili bolj veseli kot kdajkoli. — In odgovoril sem ti brez oklevanja: Zato ker “si živel” malo bolj predano kot ponavadi.

Gospodov klic — poklic — se vedno pojavi takole: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.”

Da, poklic zahteva odpoved, žrtev. Toda, kako prijetna postane žrtev — “gaudium cum pace”, veselje in mir —, če je odpoved popolna!

Ali ne čutiš nekega norega veselja, da bi svojo izročitev napravil bolj popolno, bolj “nepopravljivo”?

Kako smešno se obnašamo ubogi ljudje, kadar znova in znova Gospodu odrekamo malenkosti! Mineva čas, stvari začnejo kazati svoj pravi obraz … in rodi se občutek sramu in bolečina.

“Aure audietis, et non intelligetis: et videntes videbitis, et non perspicietis.” Jasne besede Svetega Duha: poslušajo z lastnimi ušesi, a ne slišijo; gledajo z očmi, a ne zaznajo.

— Zakaj se vznemirjaš, če nekateri “vidijo” apostolat in poznajo njegovo veličino, vendar se ne izročijo? Mirno moli in vztrajaj na svoji poti; če se ti ne zaženejo, bodo prišli drugi!

Odkar si mu rekel “da”, se s časom spreminja barva obzorja — vsak dan je lepše —, ki se blešči vedno svetleje in obsežneje. Vendar moraš še naprej govoriti “da”.