Seznam točk

Mnogo je kristjanov, ki so prepričani, da se bo odrešenje uresničilo v vseh okoljih sveta in da morajo nekatere duše — ne vedo katere — s Kristusom prispevati k njegovemu uresničenju. Toda to vidijo v teku stoletij, mnogih stoletij … trajalo bi celo večnost, če bi sledilo koraku njihove izročitve.

Tako si razmišljal ti, dokler te niso prišli “prebudit”.

Izročitev je prvi korak na poti daritve, veselja, ljubezni, združenja z Bogom. — In tako se vse življenje napolni z neko blaženo norostjo, ki najde srečo tam, kjer človeški razum ne vidi drugega kot zanikanje, trpljenje, bolečino.

“Prosite zame,” si govoril, “da bi bil velikodušen, da bi napredoval, da bi se preoblikoval tako, da bi nekega dne mogel biti za kaj koristen.”

Dobro. — Toda, katera sredstva uporabljaš, da bi ti sklepi postali učinkoviti?

Mnogokrat se sprašuješ, zakaj duše, ki so že v otroških letih imele srečo spoznati resničnega Jezusa, toliko oklevajo preden se odzovejo z najboljšim, kar premorejo: s svojim življenjem, s svojo družino, s svojimi načrti.

Glej, ti se moraš ravno zato, ker si prejel “vse” na en mah, izkazati Gospodu zelo hvaležnega; tako kot bi se odzval slep človek, ki bi nenadoma spregledal, medtem ko drugim niti na misel ne pride, da bi se zahvaljevali zato, ker vidijo.

Toda … to ni dovolj. Dnevno moraš ljudem okrog sebe pomagati, da bodo hvaležni za to, da so božji otroci. Sicer mi ne govôri, da si hvaležen.

Premišljuj počasi: Kar se od mene zahteva, je zelo malo ob vsem tem, kar prejemam.

Ti, ki se nikakor ne moreš zagnati, premisli o tem, kar mi je napisal eden od tvojih bratov: “Težko je, ko pa se enkrat odločiš, kakšen dih sreče, ko se znajdeš na varni poti!”

Ti dnevi, si mi dejal, so bili bolj veseli kot kdajkoli. — In odgovoril sem ti brez oklevanja: Zato ker “si živel” malo bolj predano kot ponavadi.

Gospodov klic — poklic — se vedno pojavi takole: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.”

Da, poklic zahteva odpoved, žrtev. Toda, kako prijetna postane žrtev — “gaudium cum pace”, veselje in mir —, če je odpoved popolna!

Ko so mu spregovorili o tem, da bi se osebno zavezal, se je odzval s takšnim razmišljanjem: “V tem primeru bi lahko naredil to …, moral bi storiti ono …”

— Odgovorili so mu: “Tukaj ne barantamo z Gospodom. Božja postava, Gospodovo povabilo se sprejme ali pa opusti takšno, kot je. Treba se je odločiti: naprej, brez omahovanja in z veliko poguma, ali pa oditi. “Qui non est mecum …” — kdor ni z Menoj, je proti Meni.”

Od pomanjkanja velikodušnosti do mlačnosti je le en korak.

Zato da ga ti ne bi posnemal, prepišem iz nekega pisma tale primer strahopetnosti: “Vsekakor se vam lepo zahvaljujem, da se spomnite name, ker potrebujem veliko molitve. Vendar vam bom tudi hvaležen, če se v prošnji Gospodu, da me napravi za “apostola”, ne boste trudili prositi, da bi od mene zahteval izročitev moje svobode.”

Tisti tvoj znanec, zelo inteligenten, dober meščan, dober človek, je dejal: “Treba je spoštovati zakon, vendar zmerno, brez pretiravanja, čimbolj neobremenjeno.”

In je dodal: “Da bi grešil? Ne. Toda, da bi se izročil, tudi ne.”

Zares je mučno gledati te skope, preračunljive ljudi, ki se niso zmožni predati plemenitemu cilju.

“Aure audietis, et non intelligetis: et videntes videbitis, et non perspicietis.” Jasne besede Svetega Duha: poslušajo z lastnimi ušesi, a ne slišijo; gledajo z očmi, a ne zaznajo.

— Zakaj se vznemirjaš, če nekateri “vidijo” apostolat in poznajo njegovo veličino, vendar se ne izročijo? Mirno moli in vztrajaj na svoji poti; če se ti ne zaženejo, bodo prišli drugi!

Odkar si mu rekel “da”, se s časom spreminja barva obzorja — vsak dan je lepše —, ki se blešči vedno svetleje in obsežneje. Vendar moraš še naprej govoriti “da”.

Sveta Devica Marija, učiteljica izročitve brez meja. — Se spominjaš? Z njej namenjeno hvalnico Jezus reče: “Tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, tisti — tista — je moja mati! …”

Prosi to dobro Mater, naj se v tvoji duši — z močjo ljubezni in osvoboditve — utrdi njen odgovor zgledne velikodušnosti: “Ecce ancilla Domini!” — glej, dekla sem Gospodova.

Čutiš več veselja. Toda tokrat gre za živčno veselje, nekoliko nepotrpežljivo, ki ga spremlja jasen občutek, da se nekaj v tebi trga v daritvi.

Dobro me poslušaj: tukaj na zemlji ni popolne sreče. Zato se sedaj, takoj, brez besed in samopomilovanja izroči v daritev Bogu, s popolno in dokončno predanostjo.

Peter mu reče: Gospod! Ti mi noge umivaš? Jezus odgovori: Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš; a spoznal boš pozneje. Peter vztraja: Nikoli ne boš Ti umival nog meni. Jezus mu je odvrnil: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj. Simon Peter se vda: Gospod, ne samo noge, ampak tudi roke in glavo.

Ob klicu k celotni, popolni izročitvi brez omahovanja, se mnogokrat upiramo z neko lažno skromnostjo, kakor je bila Petrova … Ko bi le bili tudi srčni ljudje, kot apostol! Peter ne dovoli nikomur, da bi Jezusa ljubil bolj kot on. Ta ljubezen vodi do takšnega odziva: Tukaj sem! Umij mi roke, glavo, noge! Popolnoma me očisti, saj se hočem izročiti Tebi brez zadržkov.

Gospod je v tvoji duši zasejal dobro seme. In za to setev večnega življenja se je poslužil mogočnega sredstva molitve; kajti ti ne moreš zanikati, da ti je mnogokrat pred tabernakljem, iz obličja v obličje, On — v globini tvoje duše — dal slišati, da te hoče zase, da moraš vse zapustiti … Če sedaj to zanikaš, si beden izdajalec; če pa si na to pozabil, si nehvaležnež.

Poslužil se je tudi — ne dvomi v to, kot nisi dvomil do sedaj — nadnaravnih nasvetov in namigov tvojega voditelja, ki ti je vztrajno ponavljal besede, mimo katerih ne moreš; in na začetku se je — vselej zato, da bi položil dobro seme v tvojo dušo — poslužil tistega plemenitega, iskrenega prijatelja, ki ti je povedal nekaj trdnih resnic, polnih božje ljubezni.

— Toda z naivnim začudenjem si odkril, da je sovražnik v tvoji duši zasejal ljuljko. In da jo še naprej seje, medtem ko ti udobno spiš in popuščaš v svojem notranjem življenju. — To in nič drugega je razlog, da v svoji duši najdeš lepljivo, posvetno rastlinje, ki se včasih zdi, da bo zadušilo seme dobrega žita, ki si ga prejel …

— Izkorenini ga enkrat za vselej! Dovolj ti je božja milost. Ne boj se, da bi potem ostala vrzel, rana … Gospod bo tja položil novo seme: božjo ljubezen, bratstvo, apostolsko hrepenenje … In čez čas ne bo ostala niti najmanjša sled ljuljke, če jo sedaj, ko je še čas, izruješ s korenino vred; še bolje pa je, če ne spiš, temveč ponoči bediš nad svojim poljem.