Seznam točk

Takole, s takšnimi norčijami, s to notranjo in zunanjo lahkomiselnostjo, s tistim omahovanjem pred skušnjavo, je nemogoče, da bi napredoval v notranjem življenju.

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.

Za napredovanje v notranjem življenju in v apostolatu ni potrebna pobožnost, ki jo začutiš; temveč odločna in velikodušna pripravljenost volje na božje zahteve.

Brez Gospoda ne boš mogel narediti niti enega zanesljivega koraka. — Ta gotovost, da potrebuješ njegovo pomoč, te bo vodila k tesnejši povezanosti z Njim, v trdnem in vztrajnem zaupanju, prepojenem z veseljem in mirom, čeprav bo postala pot strma in težavna.

Poglej, kolikšna je razlika med naravnim in nadnaravnim načinom ravnanja. Prvi se začne dobro in kasneje oslabi. Drugi se začne prav tako dobro …, nato pa si prizadeva, da bi nadaljeval še bolje.

Ni slabo, če ravnamo dobro zaradi plemenitih človeških razlogov. — Toda … kakšna razlika, kadar “ukazujejo” nadnaravni!

Ko je videl to veselje ob trdem delu, je tisti prijatelj vprašal: Ampak, se vse te naloge opravijo iz navdušenja? — Z veseljem in vedrostjo so mu odgovorili: “Iz navdušenja? … Ta je pa dobra!” — “Per Dominum Nostrum Iesum Christum!” — Za našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas nenehno čaka!

Svet nas potrebuje, da prebudimo zaspane, da spodbudimo boječe, da vodimo zmedene; z eno besedo, da jih uvrstimo v Kristusove vrste, da se ne bi izgubljalo toliko energije.

Morda bo tudi tebi koristil tisti nadnaravni pripomoček — rahločutnost voljne ljubezni —, ki si ga je ob različnih zahtevah ponavljala neka zelo božja duša: “Čas je že, da se zares odločiš narediti kaj, kar je vredno truda.”

Kakšno krščansko popolnost hočeš doseči, če vedno ugodiš svojim kapricam, “tistemu, kar ti je všeč” …? Vse tvoje pomanjkljivosti, proti katerim se ne boriš, bodo rodile pričakovan in neprekinjen sad slabih del. In tvoja volja — ki ne bo umerjena v vztrajnem boju — ti ne bo prav nič koristila, ko bo nastopil težek trenutek.

Fasada je polna energije in silovitosti. — Znotraj pa toliko slabotnosti in pomanjkanja volje!

— Vzdržuj odločnost, da se tvoje kreposti ne spremenijo v preobleko, temveč v trajne navade, ki določajo tvoj značaj.

“Poznam jih nekaj, ki nimajo moči niti za to, da bi prosili pomoči,” mi praviš nevoljno in žalostno. — Ne pojdi mimo njih; tvoja volja, da se rešiš in da jih rešiš, je lahko izhodišče za njihovo spreobrnjenje. Poleg tega pa, če dobro pomisliš, boš ugotovil, da je nekdo tudi tebi ponudil roko.