Seznam točk

Ko so mu spregovorili o tem, da bi se osebno zavezal, se je odzval s takšnim razmišljanjem: “V tem primeru bi lahko naredil to …, moral bi storiti ono …”

— Odgovorili so mu: “Tukaj ne barantamo z Gospodom. Božja postava, Gospodovo povabilo se sprejme ali pa opusti takšno, kot je. Treba se je odločiti: naprej, brez omahovanja in z veliko poguma, ali pa oditi. “Qui non est mecum …” — kdor ni z Menoj, je proti Meni.”

Od pomanjkanja velikodušnosti do mlačnosti je le en korak.

Tisti tvoj znanec, zelo inteligenten, dober meščan, dober človek, je dejal: “Treba je spoštovati zakon, vendar zmerno, brez pretiravanja, čimbolj neobremenjeno.”

In je dodal: “Da bi grešil? Ne. Toda, da bi se izročil, tudi ne.”

Zares je mučno gledati te skope, preračunljive ljudi, ki se niso zmožni predati plemenitemu cilju.

Vedrost! Drznost!

S tema dvema krepostma razženi peto kolono mlačnežev, bojazljivcev, izdajalcev.

Čofotaš v skušnjavah, spravljaš se v nevarnost, igraš se s pogledom in z domišljijo, pogovori o … neumnostih. — Potem pa se prestrašiš, ker te napadajo dvomi, pomisleki, zmeda, žalost, malodušje.

— Priznati mi moraš, da nisi preveč dosleden.

Kako boš prišel ven iz tega stanja mlačnosti, obžalovanja vredne medlosti, če ne uporabljaš sredstev! Boriš se zelo malo in, kadar se potrudiš, storiš to kakor iz kljubovanja in čemerno, skoraj v želji, da tvoja bedna prizadevanja ne bi rodila učinka, da bi se tako sam pri sebi upravičil: da od sebe ne bi zahteval in da od tebe ne bi zahtevali več.

— Izpolnjuješ svojo voljo, ne božjo. Dokler se zares ne spremeniš, ne boš srečen niti ne boš dosegel miru, ki ti sedaj manjka.

— Ponižaj se pred Bogom in si prizadevaj resnično ljubiti.

To ti priznam: obnašaš se spodobno … Toda pusti mi, da ti povem iskreno! Ko stopaš s tem medlim korakom — priznaj, da je tako —, nisi popolnoma srečen, obenem pa ostajaš zelo daleč od svetosti.

Zato te vprašam: Se zares obnašaš spodobno? Ali nimaš morda napačne predstave o spodobnosti?

Takole, s takšnimi norčijami, s to notranjo in zunanjo lahkomiselnostjo, s tistim omahovanjem pred skušnjavo, je nemogoče, da bi napredoval v notranjem življenju.

Z bahavim in negotovim izrazom si mi dejal: Nekateri se vzpenjajo, drugi se spuščajo … Drugi — kakor jaz! — pa ležimo sredi poti.

Užalostila me je tvoja malomarnost in sem dodal: Postopače potegnejo za seboj tisti, ki se vzpenjajo; običajno pa z večjo silo tisti, ki se spuščajo. Pomisli, kako mučno stranpot si iščeš!

To je naznanil že sveti hiponski škof: ne napredovati pomeni nazadovati.

Oklevaš, preden se zaženeš v govorjenje o Bogu, o krščanskem življenju, o poklicu …, ker nočeš povzročati trpljenja? … Pozabljaš, da nisi ti tisti, ki kliče, ampak On: “Ego scio quos elegerim.” — Jaz dobro vem, katere sem izbral.

Poleg tega bi mi bilo neprijetno, če bi se za to lažno obzirnostjo skrivalo udobje ali mlačnost. Ali boš na tej ravni imel raje ubogo človeško prijateljstvo kot prijateljstvo z Bogom?

Nočeš niti enega niti drugega, niti slabega niti dobrega … In tako šepajoč na obe nogi, poleg tega, da zgrešiš pot, tvoje življenje ostaja polno praznine.

“In medio virtus …” — Krepost je v sredini, nam pravi modri izrek, da bi se oddaljili od skrajnosti. — Ampak ne zapadi v zmoto, ki ta nasvet pretirano omili, da bi tako zakril svojo udobnost, pretkanost, mlačnost, predrznost, pomanjkanje idealov, omalovaževanje.

Premišljuj tiste besede iz Svetega pisma: “O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.”