Seznam točk

Nekateri ves čas živijo v zagrenjenosti. Vse jih vznemirja. Zaspijo v fizični obsedenosti: saj bo ta edini beg zanje le kratkotrajen. Zbudijo se s sovražnim in malodušnim vtisom, da imajo spet nov dan pred seboj.

Mnogi so pozabili, da nas je Gospod postavil na ta svet kot na prehod proti večni sreči; in ne pomislijo na to, da jo bodo mogli doseči le tisti, ki po zemlji hodijo z veseljem božjih otrok.

Pravi kristjan je vedno pripravljen na srečanje z Bogom. Kajti v vsakem trenutku — če se bori, da bi živel kot Kristusov človek — je pripravljen na izpolnjevanje svoje dolžnosti.

Ob soočenju s smrtjo bodi veder! — Takšen si mi všeč. — Ne s hladno stoičnostjo pogana, temveč z gorečnostjo božjega otroka, ki ve, da se življenje spremeni, ni pa odvzeto. — Umreti? … Živeti!

Doktor prava in filozofije se je pripravljal na razpis za profesorsko mesto na Univerzi v Madridu. Dva čudovita študija, opravljena sijajno.

Prejel sem njegovo sporočilo: bil je bolan in želel je, da bi ga obiskal. Prišel sem v hišo, kjer je bil nastanjen. — “Oče, umiram,” je bil njegov pozdrav. Ljubeznivo sem ga bodril. Želel je opraviti splošno spoved. Tisto noč je umrl.

Neki arhitekt in neki zdravnik sta mi ga pomagala zaviti v mrtvaški prt. — In ob pogledu na tisto mlado telo, ki se je kmalu začelo razkrajati …, smo se vsi trije strinjali, da dva akademska dosežka nista bila nič v primerjavi s končnim dosežkom, s katerim je kot dober kristjan malo prej okronal svojo pot.

Vse se uredi razen smrti … Smrt pa uredi vse.

Smrt bo prišla neizprosno. Kako votla je torej domišljavost, ki se osredotoča na to življenje! Poglej, kako trpijo mnogi ljudje. Enim ločitev od tega življenja povzroča trpljenje, ker se konča; druge to življenje dolgočasi, ker traja … V nobenem primeru ne vzdrži zmotni pristop, da bi naše bivanje na zemlji upravičili kot cilj.

Treba je priti ven iz te logike in se zasidrati v drugo: večno logiko. Potreben je popoln preobrat: iz naše notranjosti izvreči samega sebe, samoljubne nagibe, ki so minljivi, da bi se znova rodili v Kristusu, ki je večen.

Kadar pomisliš na smrt, naj te kljub tvojim grehom ne bo strah … Saj On že ve, da ga ljubiš … in iz kakšnega testa si narejen.

— Če ga ti iščeš, te bo sprejel kot oče izgubljenega sina: toda moraš ga iskati!

“Non habemus hic manentem civitatem” — naše dokončno bivališče ni na tem svetu. — In da tega ne bi pozabili, se včasih ta resnica na surov način pojavi ob smrtni uri: nerazumevanje, preganjanje, prezir … — Vedno pa samota, kajti — čeprav okrog nas ne manjka ljubeznivosti — vsakdo umre sam.

— Znebimo se že zdaj vseh vezi! Neprestano se pripravljajmo na tisti korak, ki nas bo popeljal v večno navzočnost presvete Trojice.

Čas je naš zaklad, “denar”, s katerim si kupimo večnost.

Potolažila te je misel, da je življenje trošenje samega sebe, izgorevanje v služenju Bogu. — Če se bomo tako v celoti iztrošili zanj, bo prišla smrt kot osvoboditev, ki nam bo prinesla posedovanje Življenja.

Tisti duhovnik, prijatelj, je delal z mislijo na Boga, oklepajoč se njegove očetovske roke, in pomagal drugim prevzemati te temeljne ideje. Zato si je govoril: Ko boš ti umrl, bo šlo vse v redu naprej, ker bo še naprej za to skrbel On.

Ne delaj tragedije iz smrti, ker to ni! Samo brezbrižni otroci ne čutijo navdušenja ob srečanju s svojimi starši.