Seznam točk

Ni res, da biti dober katoličan in zvesto služiti civilni družbi predstavlja nasprotje. Kajti ni razloga, da bi Cerkev in država med seboj trčili pri legitimnem izvajanju svojih oblasti glede na poslanstvo, ki jima ga je Bog zaupal.

Lažejo — tako: lažejo! — tisti, ki trdijo nasprotno. To so isti, ki bi na čast neki lažni svobodi “prijazno” hoteli, da se katoličani vrnemo v katakombe.

Posvetni ljudje si prizadevajo, da bi duše čim prej izgubile Boga; in potem, da bi izgubile svet … Ne ljubijo tega našega sveta, izrabljajo ga, tako da hodijo po drugih!

— Ne bodi še ti žrtev te dvojne prevare!

Temeljna napaka, ki se je moraš varovati: misel, da plemenite in zakonite navade ter zahteve tvojega časa ali tvojega okolja ne morejo biti urejene in prilagojene svetosti Kristusovega moralnega nauka.

Upoštevaj, da sem bil natančen: plemenite in zakonite. Druge nimajo pravice do državljanstva.

Ni mogoče ločevati religije od življenja, niti v mišljenju niti v vsakdanji stvarnosti.

Ne moremo stati križem rok, medtem ko neko zahrbtno preganjanje Cerkev obsoja na umiranje od lakote, jo izriva iz javnega življenja in ji predvsem preprečuje delovanje v šolstvu, v kulturi, v družinskem življenju.

To niso naše pravice: so pravice Boga in nam, katoličanom, jih je On zaupal …, da bi jih uveljavljali!

Mnoge stvari, materialne, tehnične, gospodarske, družbene, politične, kulturne …, če so prepuščene same sebi ali rokam ljudi brez luči naše vere, se spremenijo v strahotne ovire za nadnaravno življenje. Oblikujejo nekakšno Cerkvi sovražno in zaprto ogrado.

Ti, kot kristjan — raziskovalec, književnik, znanstvenik, politik, delavec … —, imaš dolžnost te stvari posvečevati. Spomni se, da vse stvarstvo — kot piše apostol — zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje osvoboditev božjih otrok.

Že pred mnogimi leti sem kristalno jasno videl nekaj, kar bo vedno veljalo: družbeno okolje s svojo oddaljitvijo od krščanske vere in morale potrebuje novo obliko življenja in širjenja večne evangeljske resnice; v samem srcu družbe, sveta, morajo božji otroci sijati s svojimi krepostmi kakor svetilke v temi — “quasi lucernae lucentes in caliginoso loco”.

Osupljivo je, kako pogosto se — v imenu svobode! — mnogi bojijo — in nasprotujejo! —, da bi katoličani preprosto bili dobri katoličani.

Varuj se ljudi, ki širijo obrekovanje in namige, ki jih nekateri sprejemajo iz lahkomiselnosti, drugi pa iz zlonamernosti, ter tako uničujejo vedro vzdušje in zastrupljajo javno mnenje.

Včasih resnična ljubezen zahteva, da se te grobosti in njihove podpornike prijavi. Sicer bi lahko oni in njihovi poslušalci v svoji izkrivljeni ali slabo oblikovani vesti mislili: Molčijo, torej se strinjajo.

Sektaši vpijejo proti temu, kar imenujejo “naš fanatizem”, ker stoletja minevajo, katoliška vera pa ostaja nespremenljiva.

Nasprotno pa fanatizem sektašev — ker se ne ozira na resnico — v vsakem obdobju zamenja svojo obleko in zoper Cerkev dviguje strašilo golih besed, izpraznjenih zaradi njihovih dejanj: “svoboda”, ki vklepa v verige; “napredek”, ki vodi nazaj v pragozd; “znanost”, ki skriva nevednost … Vedno kot ponjava, ki pokriva staro pokvarjeno blago.

Ko bi se le vsak dan krepil “tvoj fanatizem” za vero, edino obrambo edine resnice!

Ne boj se in ne čudi se zakrknjenosti nekaterih ljudi. Vedno bodo na svetu nespametneži, ki pod pretvezo kulture vihtijo orožje svoje nevednosti.

Žalostno je videti, kako enotni, sicer zaradi različnih strasti — toda združeni proti kristjanom, božjim otrokom — so sovražniki Gospoda in nekateri, ki trdijo, da mu služijo.