Seznam točk

Ko so se apostoli razkropili in je besneče ljudstvo na vse grlo zakričalo od sovraštva do Jezusa Kristusa, sveta Marija od blizu sledi svojemu Sinu po jeruzalemskih ulicah. Ne zadrži je vpitje množice in ne neha spremljati Odrešenika, medtem ko se vsi udeleženci sprevoda v brezimnosti delajo strahopetno pogumne, da bi trpinčili Kristusa.

Kliči jo na vso moč: “Virgo fidelis!” — Devica zvesta! In prosi jo, da bi mi, ki se razglašamo za božje prijatelje, to bili zares in v vsakem trenutku.

Zvestoba — služenje Bogu in dušam —, za kar te vedno prosim, ni lahko navdušenje, temveč ono drugo: tisto, ki se osvoji na ulici, ob pogledu na množino dela, ki ga je treba vsepovsod opraviti.

Lojalnost ima za posledico zagotovilo, da hodimo po ravni poti, brez nestalnosti in motenj, ter potrditev gotovosti, da smisel in sreča obstajata.

— Poglej, ali se to uresničuje v vsakem trenutku tvojega življenja.

Zaupal si mi, da te Bog na trenutke navdaja z lučjo, drugič pa ne.

Trdno prepričan sem te spomnil, da je Gospod vedno neskončno dober. Zato so ti za nadaljevanje poti dovolj tisti svetli trenutki; četudi ti oni drugi prav tako koristijo, da postaneš bolj zvest.

Sol zemlje. — Naš Gospod je rekel, da so njegovi učenci — tudi ti in jaz — sol zemlje, ki naj jo obvaruje, ki naj prepreči pokvarjenost, ki naj daje svetu okus.

— Vendar je dodal tudi “quod si sal evanuerit …” — če sol izgubi svoj okus, jo vržejo proč in ljudje jo pohodijo …

— Ali sedaj ob mnogih dogodkih, zaradi katerih se pritožujemo, počasi začenjaš razumevati, česar prej nisi razumel?

Tresem se ob tistem odlomku iz Drugega pisma Timoteju, ko apostol obžaluje, ker je Demá pobegnil v Tesaloníko za privlačnostjo tega sveta … Zaradi neke malenkosti in iz strahu pred preganjanjem je božjo stvar izdal človek, ki ga sveti Pavel v drugih pismih navaja med svetimi.

Tresem se ob spoznanju svoje majhnosti; in to me vodi, da od sebe zahtevam zvestobo Gospodu tudi v dogodkih, ki se lahko zdijo nebistveni, kajti če mi ne služijo za tesnejšo združitev z Njim, potem jih nočem!

Za mnogo trenutkov iz zgodovine, ki si jih hudič prizadeva ponoviti, se mi zdi zelo na mestu tista misel o lojalnosti, ki si mi jo napisal: “Ves dan nosim v srcu, v glavi in na ustnicah en vzklik: Rim!”

Veliko odkritje! Nekaj, kar si prej le s težavo razumel, ti je postalo popolnoma jasno, ko si moral to razložiti drugim.

Moral si prav počasi pokramljati z nekom, ki je bil malodušen, ker se je čutil neučinkovitega in ni hotel biti nikomur v breme … Tedaj si bolje kot kdajkoli razumel, zakaj ti stalno govorim, da moramo biti oslički ob črpalnem kolesu: zvesti, z zelo velikimi plašnicami, da ne bi gledali niti osebno okušali uspehov — cvetja, sadov, bujne rasti vrta —, trdno prepričani v učinkovitost naše zvestobe.

Lojalnost zahteva lakoto po izobraževanju, kajti žene te iskrena ljubezen in ne želiš tvegati, da bi iz nevednosti širil ali branil načela in stališča, ki so zelo daleč od ujemanja z resnico.

“Želim si,” mi pišeš, “da bi bili moja lojalnost in moja vztrajnost tako trdni in tako večni ter moje služenje tako budno in ljubeče, da bi me bili vi lahko veseli in bi vam bil v počitek.”

— In jaz ti odgovarjam: Bog naj te utrdi v tvojem sklepu, da bi mi bili pomoč in počitek Njemu.

Gotovo nekateri, ki se navdušijo, kasneje odidejo … Ne skŕbi, oni so igla, ki jo Bog uporabi, da vdene nit.

— Ah, in moli zanje! Kajti morda je moč doseči, da še naprej spodbujajo druge.

Zate, ki omahuješ, prepisujem iz nekega pisma: “Od tod naprej bom morda še naprej isto nesposobno orodje kot vedno. Kljub temu pa sta se spremenili postavitev in rešitev problema mojega življenja; kajti v meni je trdna želja po vztrajanju … za vedno!”

— Nikdar ne dvomi, da se On nikoli ne izneveri.