Seznam točk

Kako jasno sedaj vidim, da je “sveta predrznost” zelo globoko zakoreninjena v evangeliju! Izpolni božjo voljo … in se spomni zasramovanega Jezusa, opljuvanega in pretepenega Jezusa, ki so ga gnali pred sodišča človečkov … ter molčečega Jezusa!! — Sklep: povesiti pogled pred sramotenjem in — v pripravljenosti tudi na ponižanja, ki bodo brez dvoma prišla — nadaljevati z božjo nalogo, ki nam jo je usmiljena ljubezen našega Gospoda hotela zaupati.

Nesmiselno je pričakovati, da bomo vsakomur ugajali. Nezadovoljstvo, ljudje, ki nasprotujejo, to bo vedno obstajalo. Poglej, kako to povzame ljudska modrost: “Kar ugaja ovci, ne ugaja volku.”

Težave so ti vzele pogum in postal si “previden, zmeren in objektiven”.

— Spomni se, da si zmeraj preziral te besede, če so sinonimi za strahopetnost, plahost in udobje.

Zagotavljal si mi, da se hočeš boriti brez predaha. Sedaj pa prihajaš s povešeno glavo.

Glej, tudi zgolj človeško gledano je dobro, da zate ni vse že razrešeno, brez zapletov. Nekaj — mnogo! — boš moral doprinesti ti. Kako boš sicer “postal” svet?

Prosil si Gospoda, naj te pusti malo trpeti zanj. Toda potem ko pride bolečina v tako človeški, tako normalni obliki — družinske težave in problemi …, ali tistih tisoč drobnarij običajnega življenja —, takrat v ozadju tega le stežka vidiš Kristusa.

— Odpri poslušno svoje roke tistim žebljem … in tvoja bolečina se bo spremenila v veselje.

Mnogo stiske se hitro odpravijo. Druge ne takoj. Vendar se vse uredi, če smo zvesti: če ubogamo, če izpolnimo, kar je določeno.

Misliš, da drugi niso bili nikoli stari dvajset let? Misliš, da jih ni družina nikoli omejevala zaradi mladoletnosti? Misliš, da so jim bile prihranjene težave — drobne ali ne tako drobne —, ob katere se spotikaš? … Ne. Šli so skozi iste okoliščine, ki jih sedaj preživljaš ti in — s pomočjo milosti — so postali zreli, tako da so z velikodušno vztrajnostjo teptali svoj “jaz”, popuščali, v čemer se lahko popušča, in ohranili lojalnost, brez prevzetnosti in brez zadajanja ran — z vedro ponižnostjo —, kadar ni bilo mogoče popustiti.