Seznam točk

Svetujem ti, da se kdaj poskusiš vrniti … na začetek svoje “prve spreobrnitve”, kar je podobno kot postati kakor otrok, če že ni ravno isto: v duhovnem življenju se je treba prepustiti s popolnim zaupanjem, brez strahu in zvijače; treba je popolnoma jasno govoriti o tem, kar nosimo v svojih mislih in v svoji duši.

Kako boš prišel ven iz tega stanja mlačnosti, obžalovanja vredne medlosti, če ne uporabljaš sredstev! Boriš se zelo malo in, kadar se potrudiš, storiš to kakor iz kljubovanja in čemerno, skoraj v želji, da tvoja bedna prizadevanja ne bi rodila učinka, da bi se tako sam pri sebi upravičil: da od sebe ne bi zahteval in da od tebe ne bi zahtevali več.

— Izpolnjuješ svojo voljo, ne božjo. Dokler se zares ne spremeniš, ne boš srečen niti ne boš dosegel miru, ki ti sedaj manjka.

— Ponižaj se pred Bogom in si prizadevaj resnično ljubiti.

“Nunc coepi!” — Zdaj začnem! To je vzklik zaljubljene duše, ki v vsakem trenutku, tako če je bila zvesta, kot če ji je manjkalo velikodušnosti, obnavlja svojo željo služiti — ljubiti! — našega Gospoda z vso predanostjo.

Spreobrni se sedaj, ko se še čutiš mladega … Kako težko se je popraviti, ko je duša ostarela!

Do spreobrnitve se vzpnemo s ponižnostjo, po poti uklonitve samega sebe.

“Vi ste mi rekli, da z mojo preteklostjo lahko postanem “drugi” sveti Avguštin. Ne dvomim v to in danes bolj kot včeraj si hočem prizadevati, da to potrdim.”

Toda presekati moraš pogumno in pri korenini, tako kot sveti hiponski škof.