Seznam točk

Nek drug človek vere mi je pisal: “Kadar si osamljen po sili razmer, takrat zares začutiš pomoč bratov. Ko razmišljam, da moram sedaj vse prenašati “sam”, mi pogosto pride na misel, da brez te “družbe, ki nas povezuje od daleč” — blagoslovljeno občestvo svetih! —, ne bi zmogel ohraniti tega optimizma, ki me napolnjuje.”

Občestvo svetnikov. Dobro ga je izkusil tisti mladi inženir, ko je trdil: “Oče, tega dne ob tej uri ste molili zame.”

To je in bo prva temeljna pomoč, ki jo moramo dati dušam: molitev.

“Môli zame,” sem ga prosil kakor vedno. Pa mi je osupel odvrnil: “Se vam je mar kaj zgodilo?”

Moral sem mu pojasniti, da se vsak trenutek vsakomur od nas kaj pripeti ali zgodi; in dodal sem še, da kadar manjka molitev, “se stvari dogajajo in nas bolj bremenijo”.

Po občestvu svetih se moraš čutiti zelo povezanega s svojimi brati. Brani brez strahu to blaženo povezanost!

— Če bi se znašel sam, bi bile tvoje plemenite ambicije obsojene na propad: osamljena ovca, je skoraj vedno izgubljena ovca.

Naj dnevno ne manjka vzklik “Jezus, ljubim te” in — najmanj — eno duhovno obhajilo kot zadoščevanje za vsa onečaščenja in svetoskrunstva, ki jih On trpi zato, da bi bil z nami.

Misel, ki ti bo pomagala v težkih trenutkih: kolikor bolj se krepi moja zvestoba, toliko bolj bom drugim pomagal rasti v tej kreposti. — In kako privlačno je, če čutimo, da drug drugega podpiramo!