Seznam točk

Red, avtoriteta, disciplina … — Poslušajo — če sploh poslušajo! — in se cinično nasmihajo, ko zatrjujejo — oni in one —, da branijo svojo svobodo.

To so isti, ki kasneje zahtevajo, naj spoštujemo ali naj se prilagodimo njihovim stranpotem; ne razumejo — kako neokusen ugovor! —, da njihovih navad ne sprejema — ne more sprejeti! — pristna svoboda drugih ljudi.

Oblast. — Ni v tem, da tisti zgoraj “vpije” na tistega spodaj in ta na tistega, ki je še nižje.

S takšnim pristopom — ki je karikatura oblasti — se poleg očitnega prekrška zoper ljubezen in človeško korektnost doseže samo to, da se oseba na vodilnem položaju oddalji od podrejenih, ker jim ne služi: kvečjemu jih izrablja!

Za nespametne in napuhnjene se izkažejo vsi tisti, ki svojo prednost — ki jim jo daje denar, poreklo, poklicna raven, položaj, umska sposobnost … — zlorabljajo za poniževanje tistih, ki jim je bila sreča manj naklonjena.

Prizanesljivost je sorazmerna z oblastjo. Preprost sodnik mora — ob upoštevanju olajševalnih okoliščin — obsoditi storilca, ki mu je bila dokazana krivda in je to priznal. Vrhovna oblast države včasih podeli amnestijo ali pomilostitev. Skesani duši pa Bog odpusti vedno.

Ne jezi se. Neodgovorno obnašanje mnogokrat bolj pomeni pomanjkanje razumnosti ali izobrazbe, kot pa primanjkljaj dobrega duha.

Treba bo od učiteljev, od vodij, zahtevati, da te praznine zapolnijo z odgovornim izpolnjevanjem svoje dolžnosti.

— Treba bo, da se izprašaš …, če se na katerem od teh položajev nahajaš ti.

Kadar se povprečni ljudje, povprečni glede razuma in glede krščanskega duha, povzpnejo na oblast, se obdajo z neumneži: njihova nečimrnost jih napačno prepričuje, da tako nikdar ne bodo izgubili prevlade.

Razumni pa se, ravno nasprotno, obdajo z učenimi ljudmi — ki znanju dodajo čistost življenja — in jih spreminjajo v vodstvene osebe. Njihova ponižnost jih ne prevara, kajti s poviševanjem drugih rastejo tudi sami.

Postavljen si na oblast, pa se ravnaš po tem, kaj bodo rekli ljudje? Stara pokveka! — Najprej te mora skrbeti, kaj bo rekel Bog; potem — daleč na drugem mestu, včasih pa sploh ne — boš moral pretehtati, kaj bi lahko mislili drugi. “Vsakega torej,” pravi Gospod, “ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.”