Seznam točk

Z velikodušnostjo bodi vsak dan pripravljen veselo in neopazno nadlegovati samega sebe zato, da bi služil in napravil življenje drugim prijetno.

— Ta način ravnanja je resnična ljubezen Jezusa Kristusa.

Običajna, redna mrtvičenja: da! Toda naj ne postanejo fiksna ideja.

— Ni nujno, da so zmeraj omejena na eno stvar: stalen, običajen, reden — brez navajenosti — mora biti duh mrtvičenja.

Svetost je prožna kakor sproščena mišica. Kdor hoče biti svet, zna ravnati tako, da med opravljanjem nečesa, kar zanj predstavlja mrtvičenje, opusti — če ne gre za žalitev Boga — nekaj drugega, kar mu je prav tako težko, ter se Gospodu zahvali za to udobje. Če bi se kristjani vedli drugače, bi tvegali, da postanemo neprožni, brez življenja, kakor lutka iz cunj.

Svetost ni toga kot lepenka: zna se nasmehniti, popustiti, počakati. Je življenje: nadnaravno življenje.

Ko bi le znal izpolnjevati tisti sklep, ki si ga napravil: “vsak dan malo umreti samemu sebi”.

Celo najneznatnejše mrtvičenje se ti zdi kot epopeja. Včasih se Jezus posluži tvojih “muhavosti”, tvojih malenkosti, da bi se mrtvičil in tako iz potrebe napravil krepost.

Vsak dan malo več — tako kot pri rezljanju kamna ali lesa. Treba je obrusiti hrapave dele, odstranjevati hibe našega osebnega življenja z duhom pokore, z drobnimi mrtvičenji, ki so dveh vrst: aktivna mrtvičenja — tista, ki jih iščemo kakor cvetlice, ki jih nabiramo skozi ves dan — in pasivna, ki prihajajo od zunaj in nam jih je težko sprejeti. Nato Jezus Kristus doda, kar še manjka.

— Kako čudovito razpelo boš postal, če se odzoveš velikodušno, veselo, popolnoma!

Duh pokore je predvsem v izkoriščanju teh številnih drobnarij — dejanj, odpovedi, žrtev, uslug … — ki jih vsak dan najdemo na poti in jih spreminjamo v dejanja ljubezni, kesanja, v mrtvičenje, in tako ob koncu dneva oblikujemo šopek: lep venec, ki ga izročimo Bogu!

Najboljši duh daritve je vztrajanje v začetem delu: kadar ga opravljamo z navdušenjem in kadar postane težavno.

Predlôži svojemu duhovnemu voditelju v presojo svoj načrt mrtvičenja, da ga umeri.

— Toda umeriti ne pomeni vedno zmanjšati, ampak tudi povečati, če meni, da je tako primerno. — In naj bo tako ali drugače, sprejmi ta napotek!

Mrtvičenje mora biti nenehno, kakor bitje srca: tako bomo pridobili gospodovanje nad samim sabo in drugim izkazovali ljubezen Jezusa Kristusa.

Če naše malenkosti — nepomembne in velike težave — pridružimo velikemu Gospodovemu trpljenju, trpljenju Žrtve — edina Žrtev je On! — se bo njihova vrednost povečala, postale bodo zaklad, in potem bomo rade volje in uglajeno nosili Kristusov križ.

— Ne bo več težave, ki ne bi bila hitro premagana; ne bo več ničesar in nikogar, ki bi nam odvzel mir in veselje.