Seznam točk

Bog te pričakuje! — Zato se moraš tam, kjer si, obvezati, da ga boš posnemal, se z veseljem, z ljubeznijo, s hrepenenjem združil z Njim, čeprav bi se znašel v okoliščinah — ali v trajnem položaju — ko je treba nadaljevati na silo.

Bog te pričakuje … in potrebuje tvojo zvestobo!

Prizadevaj si vsak trenutek odgovoriti na to, kar te prosi Bog: imej voljo, da bi ga ljubil z dejanji. — Z majhnimi dejanji, toda ne da bi opustil katerokoli od njih.

Ljubezen doseže vse. Brez ljubezni ni mogoče storiti ničesar.

Ljubezen torej! To je skrivnost tvojega življenja … Ljubi! Tŕpi z veseljem. Utrdi svojo dušo. Okrêpi svojo voljo. Zagotôvi svojo izročitev božji volji in s tem bo prišla učinkovitost.

Če kaj ni skladno z duhom Boga, to takoj opústi!

Pomisli na apostole: oni niso imeli nobene veljave, toda v Gospodovem imenu so delali čudeže. Samo Juda, ki je morda prav tako delal čudeže, je zašel, ker se je samovoljno oddaljil od Kristusa, ker ni silovito in pogumno odsekal tega, kar ni bilo skladno z duhom Boga.

V trenutkih izčrpanosti, nevolje, se zaupno zateci h Gospodu, in mu kot tisti naš prijatelj reci: “Jezus, vse prepuščam Tebi … še preden začnem z bojem, sem že utrujen.”

— On ti bo dal svojo moč.

Želel bi te posvariti pred težavo, ki se morda lahko pojavi: skušnjava utrujenosti, malodušja.

— Ali ni še svež spomin na neko življenje — tvoje — brez smeri, brez cilja, brez okusa, ki sta ga božja luč in tvoja izročitev usmerili in napolnili z veseljem?

— Ne zamenjaj po neumnosti enega z drugim.

Katerikoli trenutek je dober za to, da narediš učinkovit sklep, da rečeš “verujem”, da rečeš “upam”, da rečeš “ljubim”.

Celo najneznatnejše mrtvičenje se ti zdi kot epopeja. Včasih se Jezus posluži tvojih “muhavosti”, tvojih malenkosti, da bi se mrtvičil in tako iz potrebe napravil krepost.

Svetost se doseže ob pomoči Svetega Duha — ki pride prebivat v našo dušo — po milosti, ki nam je dana v zakramentih, in s stalnim asketskim bojem.

Sin moj, ne delajmo si utvar: ti in jaz — to bom neutrudno ponavljal — se bova morala boriti vedno, vedno, do konca svojega življenja. Tako bova ljubila mir in bova mir prinašala drugim ter prejela večno plačilo.

Vztrajaj prostovoljno in z ljubeznijo — čeprav čutiš sušo — v svojem življenju pobožnosti. In naj te ne moti, če se zalotiš pri štetju minut ali dni, ki manjkajo do konca kakšne norme pobožnosti ali do zaključka naloge, kakor slab šolar, ki z medlim zadovoljstvom sanja o koncu letnika; ali kot zapornik, ki upa na vrnitev k svojim zvijačam, kakor hitro mu bodo odprli vrata zapora.

Vztrajaj — ponavljam — z učinkovito in dejansko voljo, in niti za trenutek ne opuščaj želje, da bi opravil in izkoristil ta sredstva pobožnosti.

Ne veš, ali napreduješ in v kolikšni meri … — Čemu bi ti koristil ta podatek? …

— Pomembno je, da vztrajaš, da tvoje srce gori v ognju, da vidiš več svetlobe na obzorju …; da si prizadevaš za naše namene, da jih zaslutiš — čeprav jih ne poznaš — in da zanje moliš.

Vsak dan stôri, kar moreš, da bi spoznaval Boga, da bi se “družil” z Njim, da bi bil vsak trenutek bolj zaljubljen in ne bi mislil na nič drugega kot na njegovo ljubezen in slavo.

Ta načrt boš izpolnil, otrok moj, če za nič na svetu ne opustiš svojega časa molitve, božje navzočnosti (z molitvenimi vzkliki in duhovnimi obhajili, ki te vnemajo), svoje svete maše brez naglice, svojega dela, ki ga dobro dokončaš zaradi Njega.