Seznam točk

Božji otrok se ne boji ne življenja ne smrti, kajti temelj njegovega duhovnega življenja je čut za božje otroštvo: Bog je moj Oče, pomisli, in Izvor vsega dobrega, on je vsa Dobrota.

— Toda, ali se ti in jaz zares obnašava kot božja otroka?

Zelo sem se razveselil, ko sem videl, da razumeš, kar sem ti povedal: ti in jaz morava delati, živeti in umreti kot zaljubljenca, in tako bova “živela” večno.

Gospod zmeraj zmaga. — Če si njegovo orodje, boš tudi ti zmagoval, ker se boš boril v božjih bitkah.

Svetost je ravno v tem: v boju, da bi bili zvesti vse življenje, in v radostnem sprejemanju božje volje v trenutku smrti.

Ko prejmeš Gospoda v evharistiji, se mu iz dna srca zahvali, ker je tako dober, da je s tabo.

— Ali nisi nikdar razmišljal o tem, da so minevala stoletja in stoletja, preden je prišel Mesija? Očaki in preroki so prosili skupaj z vsem izraelskim ljudstvom: Zemlja je žejna, Gospod, pridi!

— Ko bi le bilo takšno tudi tvoje pričakovanje ljubezni.

Tudi v teh časih je navkljub tistim, ki Boga zanikajo, zemlja zelo blizu nebu.

Zapisal si: “'Simile est regnum caelorum' — nebeško kraljestvo je podobno zakladu … Ta odlomek iz svetega evangelija je padel v mojo dušo in pognal korenine. Tolikokrat sem ga prebral, ne da bi dojel njegovo jedro, njegov božanski okus.”

Vse … vse mora prodati razsodni človek, da bi pridobil zaklad, dragoceni biser slave!

Začni pogovor s sveto Marijo in ji zaupaj: O Gospa, da bi živel ideal, ki ga je Bog položil v moje srce, moram leteti … zelo visoko, zelo visoko!

Ni dovolj, da si z božjo pomočjo nenavezan na stvari tega sveta, ker veš, da so prah. Še več: tudi če vse vesolje spraviš na kup pod svojimi nogami, da bi bil bližje nebesom … ni dovolj!

Ti moraš leteti, ne da bi se opiral na karkoli tukajšnjega, in biti pozoren na glas in pihljaj Duha. — Toda, mi praviš, moja krila so umazana! Blato vseh teh let, nesnažno, lepljivo …

Pa sem ti znova dejal: obrni se k Devici Mariji. Gospa — še enkrat ji reci — Ti lahko dosežeš, da se moja duša zažene v dokončni in slavni let, katerega cilj je v Božjem Srcu.

— Zaupaj, saj te ona posluša.

Pomisli, kako je Bogu, našemu Gospodu, prijetno kadilo, ki se žge njemu v čast; pomisli tudi na to, kako malo veljajo zemeljske stvari, ki se komaj začnejo in že jih je konec …

Nasprotno pa te v nebesih čaka velika Ljubezen: brez prevar, brez zvijač: vsa ljubezen, vsa lepota, vsa veličina, vsa znanost …! In brez naveličanosti: nasičevala te bo, ne da bi te zasitila.

Nadnaravni pogled! Vedrost! Mir! Tako glej na stvari, osebe in dogodke … z očmi večnosti.

Potem katerikoli zid, ki ti zapre pot — pa naj je človeško gledano še tako ogromen — postane prav neznaten, kakor hitro zares povzdigneš oči v nebo!

Če smo blizu Kristusa in sledimo njegovim stopinjam, moramo iz vsega srca ljubiti uboštvo, nenavezanost na zemeljske dobrine, odpoved.

V duhovnem življenju je mnogokrat treba znati izgubiti v zemeljskem smislu, da bi zmagali v nebesih. — Na ta način zmagamo vedno.

Pravil sem ti, da so mi celo ljudje, ki niso prejeli krsta, ganjeni rekli: “Res je, razumem, da morajo svete duše biti srečne, saj gledajo na dogodke s pogledom, ki je nad zemeljskimi stvarmi, saj gledajo na stvari z očmi večnosti.”

Ko ti le ne bi manjkalo tega pogleda! — sem nato dodal — da bi se lahko ustrezno odzval na posebno ljubezen, ki si jo prejel od Trojice.

Zagotavljam ti, da če božji otroci hočemo, bomo mogočno prispevali k razsvetlitvi dela in življenja ljudi z božjim — večnim! — sijajem, ki ga je Gospod hotel položiti v naše duše.

— Toda “kdor pravi, da ostaja v Njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel On,” uči sveti Janez. Hoditi mora po poti, ki vedno vodi do slave in ki gre — prav tako vedno — preko žrtve.

Kakšno razočaranje za tiste, ki so videli luč psevdoapostola in so hoteli priti ven iz teme tako, da so sledili tej svetlobi! Tekli so, da bi prišli tja. Morda so na poti utrpeli raztrganine na svoji koži … Nekateri so v svojem hlepenju po luči morda utrpeli tudi raztrganine na svoji duši … Že so ob psevdoapostolu: mraz in tema. Mraz in tema, ki bosta na koncu navdala zlomljena srca tistih, ki so za trenutek verjeli v ideal.

Slabo delo je storil psevdoapostol: ti razočarani ljudje, ki so bili pripravljeni zamenjati meso svojega srca za gorečo žerjavico, za lesketajoči se rubin dobrote, se vrnejo dol na zemljo, od koder so prišli … vrnejo se z ugaslim srcem, s srcem, ki ni srce …, je kos ledu, ovit v temo, ki jim bo zameglila um.

Lažni apostol nesmislov, to je tvoje delo: ker imaš Kristusa na svojih ustnicah in ne v svojih dejanjih; ker privlačiš z lučjo, ki je nimaš; ker nimaš topline ljubezni in se pretvarjaš, da skrbiš za tujce, obenem pa zapuščaš svoje domače; ker si lažniv, laž pa je hudičeva hči … Zato delaš za hudega duha, povzročaš zmedo med privrženci Gospodarja in, čeprav tukaj pogosto slaviš zmago, gorje tebi na bližajoči se dan, ko bo prišla naša sestra smrt in boš videl jezo Sodnika, ki ga nikdar nisi prelisičil! — Nesmislov ne, Gospod. Nesmislov nikoli.

To je zanesljiva pot: preko ponižnosti do križa; s križa pa skupaj s Kristusom do nesmrtne Očetove slave.

Kako sem užival v berilu tistega dne! Sveti Duh nas po svetem Pavlu uči skrivnost nesmrtnosti in slave. Vsi ljudje čutimo hrepenenje po trajnosti.

Želeli bi ovekovečiti trenutke svojega življenja, ki jih štejemo za srečne. Želeli bi poveličati svoj spomin … Želeli bi si nesmrtnosti za svoje ideale. Zaradi tega v trenutkih navidezne sreče, ko imamo nekaj, kar uteši našo zapuščenost, vsi naravno rečemo in si zaželimo: za vedno, za vedno …

Kako hudičeva modrost! Kako dobro je poznal človeško srce! Postala bosta kot boga, je rekel prastaršem. To je bila kruta prevara. Sveti Pavel v tem Pismu Filipljanom uči o božji skrivnosti za pridobivanje nesmrtnosti in slave: Jezus je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo …

Da bi spremljali Kristusa v njegovi slavi, v dokončnem zmagoslavju, je potrebno, da smo pred tem udeleženi v njegovi žgalni daritvi in da se poistovetimo z Njim, ki je umrl na Kalvariji.

Ne raztresi se, ne pusti domišljiji proste poti: žívi znotraj sebe in boš bližje Bogu.

Pomagaj mi tole ponavljati na uho tega in onega … in vseh: grešnik, ki ima vero, je nujno beden in nesrečen, četudi bi dosegel vso zemeljsko srečo.

Res je, da je razlog, ki nas mora voditi k sovraštvu do greha, tudi majhnega greha, ki mora gnati vse nas, nadnaraven: ker ga Bog sovraži z vso svojo neskončnostjo, z najvišjim sovraštvom, večnim in potrebnim, kot zlo, ki nasprotuje neskončnemu dobremu …; toda prvi razmislek, ki sem ti ga navedel, nas lahko pripelje do slednjega.

V tebi bo toliko svetosti, kolikor bo v tebi mrtvičenja iz ljubezni.

Razbesnelo se je silovito preganjanje in tisti duhovnik je molil: Jezus, naj vsak bogoskrunski ogenj poveča moj ogenj ljubezni in zadoščevanja.

Ob pogledu na lepoto, veličino in učinkovitost apostolskega dela praviš, da te zaboli glava, ko pomisliš na pot, ki jo je še treba prehoditi — koliko duš čaka! In čutiš se nadvse srečnega, ko se Jezusu izročaš kot njegov suženj. Hrepeniš po križu in trpljenju, po ljubezni in po dušah. Nehote, z nagonsko kretnjo — ki je ljubezen — razprostreš roke in odpreš dlani, da bi te On pribil na svoj blaženi križ: da bi bil njegov suženj — »serviam!« — kar pomeni kraljevati.

Ganila me je goreča prošnja, ki je prišla iz tvojih ust: “Moj Bog, ugajati želim le tvojim očem, vse ostalo mi ni mar. — Mati Brezmadežna, daj, da me bo gnala izključno ljubezen.”

Če ljubim, zame ne bo pekla.

Kako dobro je živeti od Boga! Kako dobro je hoteti le njegovo slavo!

Če hočeš zares doseči večno življenje in slavo, se nauči mnogokrat postaviti ob stran svoje plemenite osebne ambicije.

Ne postavljaj svojega “jaza” v svoje zdravje, v svoje ime, v svojo kariero, v svoje delo, v vsak svoj korak … Kako nadležno! Zdi se, da si pozabil, da “ti” nimaš ničesar, vse je Njegovo.

Kadar se v teku dneva — morda brez razloga — čutiš ponižanega; kadar misliš, da bi moralo tvoje mnenje prevladati; ko zaznaš, da v vsakem trenutku kipi tvoj “jaz”, to, kar je tvoje, tvoje, tvoje …, bodi prepričan, da ubijaš čas in da potrebuješ to, da nekdo “ubije” tvojo sebičnost.

Svetujem ti, da ne iščeš lastne hvale, niti tiste, ki si jo zaslužiš: bolje je, da ostaneš neopažen in da tisto, kar je najlepšega in najplemenitejšega v našem življenju, ostane skrito … Kako velika reč je to, da postanemo majhni! »Deo omnis gloria!« — Vsa slava Bogu.

V trenutkih obupa je tista duša Gospodu govorila: “Jezus moj, kaj naj bi ti dal poleg časti, če pa drugega nisem imel? Če bi imel bogastvo, bi ti ga izročil. Če bi imel kreposti, bi gradil z vsako izmed njih in ti tako služil. Imel sem le čast in sem ti jo dal. Blagoslovljen bodi! Dobro se vidi, da je bila v tvojih rokah na varnem!”

Iz prahu sem nastal in zemlja je dediščina vsega mojega rodu.

Le kdo razen Boga si zasluži hvalo?

Kadar čutiš ponos, ki vre v tebi — napuh! — ki ti daje misliti, da si nadčlovek, takrat nastopi trenutek, da vzklikneš: Ne! Tako boš okusil veselje dobrega božjega otroka, ki skozi življenje nosi napake, vendar dela dobro.

»Sancta Maria, Stella maris« — sveta Marija, Morska zvezda, vôdi nas ti!

— Silovito jo kliči s temi besedami, kajti ni nevihte, ki bi mogla povzročiti brodolom presladkega Marijinega Srca. Če vidiš bližajočo se nevihto in se zatečeš v to trdno Pribežališče, ki je Marija, potem ni nevarnosti, da bi se ladja prevrnila ali potopila.