Seznam točk

Nič drugega vam nisem imel namena povedati za prvo nedeljo v adventu, v času, ko štejemo dneve, ki nas približujejo rojstvu Odrešenika. Spoznali smo, kaj je poklic kristjana; kako Gospod zaupa v nas, da popeljemo duše k svetosti, da jih približamo Njemu, pridružimo Cerkvi, razširimo Božje kraljestvo v vsa srca. Gospod nas hoče predane, verne, obzirne, ljubeznive. Želi nas svete, zelo njegove.

Po eni strani, napuh, čutnost in nejevolja, egoizem; po drugi ljubezen, predanost, usmiljenje, ponižnost, požrtvovalnost, veselje. Izbrati moraš. Poklican si bil v življenje vere, upanja in ljubezni. Ne moreš zgrešiti in ostati v povprečni osamljenosti.

Nekoč sem videl orla, zaprtega v železno kletko. Bil je umazan, napol oskubljen; med kremplji je imel kos mrhovine. Takrat sem pomislil, kaj bi bilo z mano, če bi zapustil poklic, ki mi ga je Bog podelil. Hudo mi je bilo za tisto osamljeno žival, zaprto, ki je bila ustvarjena za višave, da bi gledala naravnost proti soncu. Lahko se povzpnemo do ponižnih višav Božje ljubezni, služenja vsemu človeštvu. Za to pa je potrebno, da v naših dušah ni temnih kotičkov, v katere luč Jezusa Kristusa ne more posvetiti. Odkrižati se moramo vseh skrbi, ki nas oddaljujejo od Njega; in tako bo Kristus v tvojem razumu, Kristus na tvojih ustnicah, Kristus v tvojem srcu, Kristus v tvojih delih. Vse življenje — srce in dela, razum in besede —, polno Boga. Vzravnajte se in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje, smo brali v evangeliju. Adventni čas je čas upanja. Obzorje naše krščanske poklicanosti, ta enotnost življenja, katere gonilna sila je navzočnost Boga, našega Očeta, more in mora biti vsakodnevna realnost.

To prosi našo Gospo skupaj z mano. Premišljuj, kako je ona prestajala tiste mesece v pričakovanju Sina, ki se bo rodil. Naša Gospa, sveta Marija, bo dosegla, da boš alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam!

Biti kristjan ni naslov, ki bi prinašal zgolj osebno zadoščenje: njegovo ime — bistvo —, je poslanstvo. Že prej smo spomnili, da Gospod vabi vse kristjane, naj bodo sol in luč zemlje; kot odmev tega naročila in z navajanjem Stare zaveze sveti Peter zapiše besede, ki z vso jasnostjo zaznamujejo to obveznost: Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Biti kristjan ni nekaj postranskega, je Božja resničnost, vključena v notranjost našega življenja; z njo pridobimo čist pogled in odločno voljo, da delamo tako, kot Bog hoče. Na ta način spoznamo, da se kristjanovo romanje na zemlji spremeni v nenehno služenje na najrazličnejše načine, odvisno od osebnih okoliščin, a vedno iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Biti kristjan pomeni delati, ne da bi pomislili na male dosežke, ki nam dajejo ugled ali vzbujajo častihlepje, tudi ne na dosego ciljev, ki so lahko videti plemeniti, kot sta človekoljubje ali sočutje ob nesrečah soljudi; pomeni napotiti se proti poslednjemu in korenitemu cilju ljubezni, ki nam jo je Jezus izkazal s tem, da je umrl za nas.

Včasih pa vidimo, da nekateri ne znajo vstopiti v to Jezusovo skrivnost. Takšna je na primer, miselnost, da je krščanstvo skupek pobožnih dejanj, ne da bi dojeli, da so le-ta povezana z običajnim življenjem, z nujnostjo, da skrbimo za potrebe drugih in si prizadevamo za odpravo krivic.

Kdor je takšne miselnosti, bi rekel, da še ni dojel, kaj pomeni, da se je Božji Sin učlovečil, da je prevzel telo, dušo in glas človeka, da je bil deležen naše usode vse do izkustva skrajno presunljive smrti. Morda nehote nekateri ljudje Kristusa obravnavajo kot tujca v človeškem okolju.

Drugi pa si predstavljajo, da je treba zato, da bi lahko bili človeški, utišati nekatere osrednje vidike krščanske dogmatike, in se vedejo, kot da bi molitveno življenje, stalni stik z Bogom, pomenilo beg pred lastnimi odgovornostmi in zapustitev sveta. Pozabljajo, da nam je ravno Jezus pokazal, do katere mere je treba ljubiti in služiti. Samo če se trudimo razumeti skrivnost Božje ljubezni, ljubezni, ki sega vse do smrti, bomo zmožni popolnoma podariti se drugim, ne da bi nas premagale težave ali brezbrižnost.

Na današnji praznik kristjani v procesiji spremljajo Gospoda po mestih vsega sveta, po ulicah in trgih — tako kot v času Njegovega zemeljskega življenja —, skritega v hostiji, ko gre v korak s tistimi, ki ga želijo videti in kot po naključju srečuje tiste, ki ga ne iščejo. Jezus se tako ponovno pojavi sredi svojih. Kako reagiramo ob tem Učenikovem klicu?

Zunanji znaki ljubezni morajo izvirati iz srca in se nadaljevati s pričevanjem v krščanskem življenju. Če smo bili prenovljeni s prejemom Gospodovega telesa, moramo to dokazati z deli. Naj bodo naše misli polne miru, predajanja, služenja. Naj bodo naše besede prave, jasne, na mestu; naj znajo potolažiti in pomagati, predvsem pa naj znajo drugim prinašati Božjo luč. Naj bodo naša dejanja skladna, učinkovita, zadeta v polno: naj imajo bonus odor Christi, dobri Kristusov vonj, ker spominjajo na Njegov način vedenja in življenja.

Procesija sv. Rešnjega telesa prinaša Kristusa v vasi in mesta po svetu. Vendar ta navzočnost, ponavljam, ne sme biti enodnevna: hrup, ki se sliši in potem pozabi. Jezusov mimohod nas mora opomniti, da ga moramo odkriti v svojih vsakdanjih opravilih. Poleg slovesne procesije današnjega četrtka mora biti tudi vsakdanja procesija, tiha in skromna, v vsakodnevnem življenju vsakega kristjana, človeka med sebi enakimi, a radostnega, da je prejel vero in Božje poslanstvo, da se vede tako, da prenovi Gospodovo sporočilo na zemlji. Ne manjka nam napak, bede, grehov. Vendar je Bog z nami in moramo se mu dati na razpolago, da bo vedno razpoznaven med ljudmi.

Prosimo torej Gospoda, naj nam nakloni, da bomo evharistične duše, naj bo naš stik z Njim poln veselja, miru, prizadevanja za pravičnost. In tudi drugim bomo omogočili, da spoznajo Kristusa; pomagali Ga bomo postaviti na vrh vseh človeških dejavnosti. Izpolnila se bo Jezusova obljuba: In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.