Seznam točk

Poklicno delo je tudi apostolat, priložnost za podaritev drugim ljudem, da bi jim razodeli Kristusa in jih vodili k Bogu Očetu, kar je posledica ljubezni, ki jo Sveti Duh razliva v duše. Med navodili svetega Pavla Efežanom, kako naj bi bila razvidna v njih sprememba, ki jo je povzročilo spreobrnjenje, njihova poklicanost v krščanstvo, najdemo tole: Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Ljudje potrebujejo zemeljski kruh, da jih ohrani pri življenju, in tudi nebeški kruh, da jih razsvetli in jim ogreje srca. S svojim delom samim, s pobudami, ki izhajajo iz njega, morete in morate v svojih pogovorih in sožitju udejanjati to apostolsko zapoved.

Če delamo v takem duhu, bo naše življenje sredi omejitev, ki so lastne bivanju na tem svetu, predujem nebeške slave, občestva z Bogom in svetimi, v katerem bodo kraljevali le ljubezen, predanost, zvestoba, prijateljstvo, veselje. V svojem poklicnem delu, rednem in običajnem, boste našli snov — stvarno, trdno, vredno —, za uresničenje vsega krščanskega življenja, za udejanjenje milosti, ki prihaja od Kristusa.

V tem vašem poklicnem delu, opravljenem pred Bogom, bodo prišli v igro vaša vera, upanje in ljubezen. Z dogodki, razmerji in problemi, ki jih prinaša vaše delo, se bo hranila vaša molitev. Napor, s katerim boste premagovali običajne delovne ovire, bo priložnost za doživljanje križa, ki je bistven za kristjana. Izkušnje vaših slabosti, polomi, ki spremljajo vsak človeški napor, vam bodo pomagali biti bolj stvarni, bolj ponižni, bolj razumevajoči do drugih. Uspehi in veselje vas bodo nagovarjali k zahvali in mišljenju, da ne živite zase, ampak za služenje drugim in Bogu.

Vendar tudi ta človekova koristnost, ta zmožnost, ki bi ji lahko rekli tehnična, da se spozna na svoje delo, mora odražati potezo, ki je bila temeljnega pomena v Jožefovem delu in bi morala biti temelj v vsakem kristjanu: duh služenja, želja po delu v dobrobit drugih ljudi. Jožefovo delo ni bilo usmerjeno v samopotrjevanje, čeprav je njegova predanost dejavnemu življenju v njem izkovala zrelo, dobro izdelano osebnost. Očak je delal z zavestjo, da izpolnjuje Božjo voljo; v iskanju vsega dobrega za svoje, za Jezusa in Marijo, kakor tudi vseh prebivalcev malega Nazareta.

V Nazaretu je bil Jožef verjetno eden izmed redkih obrtnikov, če že ne edini. Tesar, po vsej verjetnosti. In kot se običajno dogaja v majhnih mestih, je znal še druge reči: popraviti in pognati pokvarjen mlin, ali pred zimo zadelati špranje na strehi. Jožef je brez dvoma marsikomu priskočil na pomoč z dobro opravljenim delom. Njegov poklic je bil usmerjen v službo drugim, da bi bilo življenje ostalih družin v mestecu prijetno. Temu je pridružil nasmeh, prijazno besedo, kako pripombo, ki jo izreče mimogrede, toda vrača vero in veselje človeku, ki je pred tem, da ju izgubi.

Včasih, če je bil naročnik revnejši od njega, je lahko sprejel kako zamenjavo manjše vrednosti, da bi človek bil zadovoljen, v zavesti da mu je plačal. Običajno pa je Jožef jemal pravično plačilo, ne preveč, ne premalo. Znal je zahtevati, kar mu je po pravici pripadalo, saj zvestoba Bogu ne more vsebovati odpovedi pravicam, ki so v resnici dolžnosti; sveti Jožef je moral zahtevati pravo ceno, saj je z izkupičkom svojega dela moral preživljati družino, ki mu jo je Bog zaupal.

Zahteva po pripadajočih pravicah ne sme biti sad individualističnega samoljubja. Ne ljubimo pravice, če ne ljubimo njene zadostitve pri drugih. Prav tako ni prav, da se zapremo v udobno religioznost in pozabimo na potrebe drugih. Kdor hoče biti pravičen v Božjih očeh, se mora potruditi, da se pravica v resnici izpolni med ljudmi. Pa ne samo iz tega dobrega razloga, da ne bi bilo razžaljeno Božje ime, ampak zato, ker biti kristjan pomeni zbirati vse, kar je plemenitega v ljudeh. Če prosto navedem znane besede apostola Janeza, bi lahko rekel, da kdor trdi, da je pravičen z Bogom, ni pa pravičen z drugimi ljudmi, laže — resnica ne prebiva v njem.

Kot vsi kristjani, ki smo doživeli tisti trenutek, sem tudi sam ganjen in vesel sprejel odločbo o liturgičnem praznovanju svetega Jožefa Delavca. Ta praznik, ki je kanonizacija dela kot Božje vrednote, kaže na to, kako odmevajo v skupnostnem in javnem življenju Cerkve osrednje resnice evangelija, za katere Bog hoče, da jih v današnjem času še posebej premišljujemo.

Apostolska naloga, ki jo je Kristus zaupal vsem svojim učencem, daje zato konkretne rezultate v družbenem okolju. Nedopustno je misliti, da moramo, zato da bi bili kristjani, svetu obrniti hrbet, razglašati propad človeške narave. Vse, celo najmanjše pošteno dejanje, ima v sebi človeški in Božji pomen. Kristus, pravi človek, ni prišel uničit človeškega, temveč le-to oplemenitit, in prevzel je našo človeško naravo v vsem, razen v grehu; prišel je, da bi z nami delil vsa človeška prizadevanja razen nesrečne drznosti zla.

Kristjan mora biti vedno pripravljen posvečevati družbo od znotraj, tako da je v celoti prisoten v svetu, a ni od sveta v stvareh, s katerimi ta — ne po svoji pravi naravi, temveč po zavestni slabosti, grehu —, zanika Boga in nasprotuje njegovemu ljubeznivemu načrtu odrešenja.