Seznam točk

Tako, kot o katerem koli dogodku njegovega življenja, ne bi smeli nikdar razmišljati o teh Jezusovih skritih letih, ne da bi se čutili nagovorjene, ne da bi jih prepoznali kot to, kar so: Gospodovi klici, da se otresemo svojega egoizma, svojega udobja. Gospod pozna našo omejenost, našo sebičnost in častihlepnost: težave, ki nas ovirajo, da bi se odpovedali samim sebi in se darovali drugim. Ve, kaj pomeni ne najti ljubezni in občutiti, da prav tisti, ki pravijo, da mu sledijo, to delajo le polovičarsko. Spomnite se na pretresljive prizore, ki jih opisujejo evangelisti, v katerih so apostoli polni pohlepa po časnih dobrinah in zgolj človeških načrtih. Vendar jih je Jezus izbral, jih ima ob sebi in jim zaupa nalogo, ki jo je dobil od Očeta.

Tudi nas kliče in sprašuje kot Jakoba in Janeza: Potestis bibere calicem, quem ego bibiturus sum? Ali sta pripravljena piti kelih — ta kelih popolne predanosti izpolnjevanju Očetove volje —, ki ga bom izpil jaz? Possumus! Da, pripravljena sva, je Janezov in Jakobov odgovor. Vi in jaz, smo resno pripravljeni v vsem izpolniti voljo našega Očeta Boga? Smo izročili Gospodu vse naše srce, ali pa smo še vedno nagnjeni k sebičnosti, k našim koristim, udobju, samoljubju? Je še kaj, kar ne ustreza nam kot kristjanom in ne dopusti, da bi se očistili? Danes imamo priložnost, da se poboljšamo.

Najprej moramo biti prepričani, da nam Jezus sam postavlja ta vprašanja. On sprašuje, ne jaz. Jaz si še samemu sebi ne bi upal zastaviti teh vprašanj. Glasno nadaljujem s svojo molitvijo in vi, vsak izmed nas, v svoji notranjosti priznava Gospodu: Gospod, kako nevreden sem! Tolikokrat sem bil strahopeten! Koliko napak! Ob tej priliki pa ob oni, tu in tam. Lahko celo vzkliknemo: še dobro, Gospod, da me je podpirala tvoja roka, saj sem zmožen vseh podlosti. Ne spusti me, ne zapusti me, vedno ravnaj z mano kot z otrokom. Naj bom močan, pogumen, trden. Vendar pomagaj mi kot neizkušenemu bitju; vodi me za roko, Gospod, in tvoja Mati naj bo tudi ob meni in naj me varuje. In tako — possumus! — bomo zmogli, bomo zmožni imeti Tebe za vzor.

Ni to domišljavost, če rečemo possumus! Jezus nam kaže to božansko pot in nam naroča, naj se odpravimo po njej, kajti On jo je napravil človeško in dosegljivo naši slabotnosti. Zato se je spustil tako nizko. "To je razlog, da se je ponižal, da je ta Gospod, ki je kot Bog enak Očetu, postal služabnik; ponižal pa se je v svoji veličastnosti in moči, ne pa v dobroti in usmiljenju."

Božja dobrota nam hoče olajšati pot. Ne odklanjajmo Jezusovega vabila, ne odrekajmo se mu, ne zatiskajmo si ušes pred njegovim klicem, kajti ni izgovorov, nimamo razlogov, da bi še naprej mislili, da ne zmoremo. On nas je učil s svojim zgledom. "Zato vas na vso moč prosim, bratje: ne dopustite, da bi vam bil zaman predstavljen tako svetal zgled, pač pa mu postanite podobni in prenovite svojo dušo."

Pertransiit benefaciendo. Kaj je storil Jezus Kristus, da je razlil toliko dobrega, in samo dobrega, koder je hodil? Sveti evangeliji nam dajo še en Jezusov življenjepis, strnjen v treh latinskih besedah: erat subditus illis, bil je pokoren. Danes, ko je okolje prenasičeno z nepokornostjo, godrnjanjem, razdvojenostjo, moramo poslušnost še posebej ceniti.

Velik prijatelj svobode sem in prav zato imam tako rad to krščansko krepost. Čutiti se moramo Božje otroke in živeti v želji, da bi izpolnjevali voljo našega Očeta. Delati tako, kot hoče Bog, zato ker se nam ljubi, kar je najbolj nadnaraven razlog.

Duh Opus Dei, ki sem ga skušal živeti in učiti dobrih petintrideset let, mi je dal razumeti in vzljubiti osebno svobodo. Kadar Bog, naš Gospod, ljudem nakloni svojo milost, kadar jim nameni poseben poklic, je, kot da bi jim ponudil roko, močno očetovsko roko, polno predvsem ljubezni, ker nas išče vsakega posebej, kot svoje hčere in sinove, in ker pozna našo šibkost. Gospod pričakuje, da se bomo potrudili in se oprijeli njegove roke, ki nam jo ponuja: Bog pričakuje, da se bomo potrudili, kot dokaz naše svobode. Zato pa moramo biti ponižni, zavedati se svoje majhnosti in ljubiti to sveto pokorščino, s katero odgovorimo Bogu na njegovo sveto očetovstvo.

Splača se spustiti Gospoda v naše življenje, da z zaupanjem vstopi in ne naleti ne na zapreke ne na zvijače. Ljudje se radi branimo in oprijemamo svoje sebičnosti. Vedno hočemo biti kralji, čeprav kraljevine naše revščine. Razumite, zakaj potrebujemo Jezusovo bližino: da nas on naredi resnično svobodne in moremo tako služiti Bogu in človeštvu. Le tako bomo dojeli resnico v besedah svetega Pavla: Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Bodimo torej pripravljeni, saj naše nagnjenje k sebičnosti ne umre in skušnjava se lahko pojavlja v mnogih oblikah. Bog zahteva, da smo poslušni in da pri tem pokažemo svojo vero, saj se nam njegova volja ne razodeva na ves glas. Včasih nam svojo voljo prišepne tam nekje v dnu naše vesti. Pazljivo moramo poslušati, da razločimo tisti glas in smo mu zvesti.

Mnogokrat nam govori po drugih ljudeh in lahko se zgodi, da nas napake teh ljudi, ki jih vidimo, ali dvom, da so ti ljudje prav poučeni in da razumejo vse postavke problema, nagovarja k neposlušnosti.

To ima lahko tudi nadnaraven pomen, saj nam Bog ne nalaga slepe pokorščine, ampak razumno, in čutiti moramo odgovornost, da z našim spoznanjem pomagamo drugim. A bodimo odkriti do samega sebe, v vsakem primeru preglejmo, če nas pri tem nagovarja ljubezen do resnice, ali pa je to naša sebičnost in navezanost na lastno mnenje. Kadar nas naše ideje ločujejo od drugih, kadar zaradi njih prelomimo občestvo, edinost z našimi brati, je to jasen znak, da ne delamo po Božjem duhu.

Ne pozabimo: za pokornost, ponavljam, je potrebna ponižnost. Poglejmo še enkrat Kristusov zgled. Jezus je pokoren, uboga Jožefa in Marijo. Bog je prišel na zemljo, da bi bil pokoren, da bi ubogal ustvarjeno bitje. To sta dve najpopolnejši stvaritvi: sveta Marija, naša Mati — nad njo je le Bog; in ta prečisti mož, sveti Jožef. A še vedno ustvarjeni bitji. In Jezus, ki je Bog, jima je bil pokoren. Ljubiti moramo Boga, da bi s tem ljubili njegovo voljo in si želeli odgovoriti na njegove klice, ki nam jih pošilja preko obveznosti našega običajnega življenja: v stanovskih dolžnostih, v poklicu, na delovnem mestu, v družini, v družbenih stikih, v lastnem trpljenju in v trpljenju soljudi, v prijateljstvu, v želji po izvedbi vsega, kar je dobrega in pravičnega.

Premišljevanje Kristusove smrti se strne v povabilo, da bi se popolnoma iskreno srečali z našim vsakdanom, da bi vero, ki jo izpovedujemo, vzeli zares. Veliki teden zato ne more biti le nekakšen posvečeni premor sredi življenja, ki se odvija le po človeških postavkah; biti mora priložnost, da se poglobimo v globine Božje ljubezni, ki bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem.

A Gospod ima svoje pogoje. Sveti Luka je zabeležil izjavo, ki je ne moremo pogrešiti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. To so trde besede. Res je, da beseda sovraži ne izraža najbolje Jezusove prvotne misli. Na vsak način so Gospodove besede močne, saj jih tudi ne moremo zamenjati z imeti manj rad, kot se včasih zmerno razlaga, da bi omilili ta stavek. Strašna je ta ostra izjava, pa ne zato, ker bi pomenila negativno ali brezsrčno ravnanje, saj je ta Jezus, ki zdaj tako govori, tisti, ki nam ukazuje ljubiti bližnje kakor samega sebe in izroča svoje življenje za človeka; ta izjava preprosto kaže, da pred Bogom ne moremo biti polovičarji. Kristusove besede bi lahko prevedli z bolj ljubi ali bolje ljubi, ne z egoistično ljubeznijo in tudi ne s kratkoročno ljubeznijo, ljubiti moramo z Božjo ljubeznijo.

Za to gre. Oglejmo si zadnjo Jezusovo zahtevo: et animam suam. Življenje, dušo sámo, zahteva Gospod. Če smo nečimrni, če se zanimamo samo za svojo osebno udobnost, če obstoj vseh drugih in celo vsega sveta usmerjamo v sebe same, se nimamo pravice imenovati kristjani, priznavati se za Kristusove učence. Potrebna je izročitev v dejanjih in v resnici, ne samo v besedah. Ljubezen do Boga nas vabi, da z našimi rokami nosimo križ, da tudi sami občutimo težo celotnega človeštva in da, v okoliščinah, lastnih stanu in poklicu vsakega posameznika, izpolnimo jasne in hkrati ljubeče namere Očetove volje. V tem evangeljskem odlomku nadaljuje Jezus: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Sprejmimo Božjo voljo brez strahu, brez obotavljanja napravimo sklep, da gradimo vse svoje življenje v skladu s tem, kar nas uči in zahteva naša vera. Bodimo prepričani, da se bomo spopadali z boji, trpljenjem in bolečino, vendar če resnično posedujemo vero, ne bomo nikdar nesrečni: tudi trpeči in celo obrekovani se bomo čutili srečne; ta sreča nas bo spodbujala ljubiti druge, da bi bili tudi oni deležni našega nadnaravnega veselja.

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.

Ne mislite pa samo nase; razširite svoje srce, dokler ne zajamete celotnega človeštva. Najprej pomislite na ljudi, ki vas obdajajo — starše, prijatelje, sodelavce —, in poglejte, kako bi jim lahko pomagali globlje čutiti prijateljstvo z Gospodom. Če so to pošteni ljudje, ki so zmožni biti Bogu blizu, jih še posebej priporočite naši Gospe. Prosite pa tudi za vse duše, ki jih ne poznate, saj se vsi ljudje nahajamo na isti ladji.

Bodite zvesti in velikodušni! Smo del enega samega telesa, Kristusovega mističnega Telesa, svete Cerkve, kamor so poklicani mnogi, ki s čistostjo iščejo resnico. Zato smo strogo zavezani, da drugim razkrivamo pomen in globino Kristusove ljubezni. Kristjan ne more biti sebičen; če bi bil, bi izdal svojo poklicanost. Ni od Kristusa odnos tistih, ki se zadovoljijo, če svojo dušo ohranijo v miru — lažen je ta mir —, ne da bi mislili na dobro drugih. Če verjamemo v pristen smisel človeškega življenja, ki se nam je razkril po veri, ne moremo ostati mirni v prepričanju, da smo sami dobri, če si na praktičen in stvaren način ne prizadevamo, da se tudi drugi približajo Bogu.

Obstaja resnična ovira za apostolat: lažno spoštovanje in strah pred duhovnimi temami, ker si mislimo, da tak pogovor v določeno okolje ne sodi, saj bi se lahko dotaknil občutljivih točk in koga prizadel. Kolikokrat je takšno mišljenje le krinka za egoizem! Ne gre za to, da bi koga ranili, nasprotno: gre za služenje. Čeprav smo sami nevredni, nas Božja milost spreminja v orodje, da bi bili drugim koristni in jim sporočili veselo novico, da Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.

Je dopustno, da se na tak način vmešavamo v življenje drugih? Nujno je. Kristus je vstopil v naše življenje, ne da bi nas prosil za dovoljenje. Tako je naredil tudi s prvimi učenci: Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Vsakdo ima svobodo, lažno svobodo, da reče ne Bogu, kot tisti mladenič z velikim bogastvom, o katerem govori sveti Luka. Toda Gospod in mi, ki sledimo Njegovim besedam pojdite in oznanite, imamo pravico in dolžnost, da govorimo o Bogu, o tej pomembni človeški temi, kajti želja po Bogu klije v največjih globinah vsakega človeškega srca.

Sveta Marija, Regina apostolorum, kraljica vseh, ki si želijo širiti ljubezen tvojega Sina; ti, ki poznaš vse naše stiske, prosi odpuščanja za naše življenje, za tisto, kar bi v nas lahko bil ogenj, pa je samo pepel, za luč, ki ne razsvetljuje več, za sol, ki je postala neslana. Božja Mati, vsemogočna prosilka, pridobi nam z odpuščanjem tudi moč, da bomo resnično živeli iz upanja in ljubezni ter drugim prinašali vero v Kristusa.