Seznam točk

Teden, ki ga krščansko ljudstvo po izročilu imenuje veliki teden, nam znova ponuja priložnost, da premislimo — podoživimo —, trenutke, v katerih se dovršuje Jezusovo življenje. Vse, na kar nas te dni spominjajo različne pobožnosti, nas usmerja k vstajenju, ki je temelj naše vere, kot piše sveti Pavel. Vendar ne prehodimo prehitro te poti; ne pahnimo v pozabo nečesa zelo preprostega, kar včasih prezremo: ne bomo mogli biti deležni Gospodovega vstajenja, če se ne združimo z njegovim trpljenjem in smrtjo. Če hočemo spremljati Kristusa v njegovi slavi, ob koncu velikega tedna, moramo najprej prodreti v njegovo daritev in se čutiti eno z Njim, ki je umrl na Kalvariji.

Velikodušna Jezusova izročitev se zoperstavi grehu, tej težko sprejemljivi, a očitni danosti: mysterium iniquitatis, nerazložljivi zlobi bitja, ki se iz napuha dvigne proti Bogu. Zgodba je stara kot človeštvo samo. Spomnimo se na padec naših prvih staršev; potem na dolgo verigo pokvarjenosti, ki spremlja človeštvo, končno pa še na svojo osebno upornost. Ni lahko spoznati izprijenosti, ki je v grehu, in razumeti vsega, kar nam vera pravi. Moramo doumeti, tudi v človeškem pogledu, da se teža žalitve meri po položaju prizadetega, po njegovem osebnem dostojanstvu, po družbenem ugledu, po njegovih lastnostih. Človek pa žali Boga: bitje taji svojega Stvarnika.

Toda Bog je ljubezen. Prepad zla, ki ga v sebi nosi greh, je premagala neskončna ljubezen. Bog ne zapusti ljudi. Božji načrti predvidevajo, da za popravo naših napak, za obnovitev izgubljene edinosti, ne zadoščajo daritve Stare zaveze: potrebna je bila daritev Človeka, ki bi bil Bog. Lahko si predstavljamo — da bi se na neki način približali tej nedoumljivi skrivnosti —, da se Sveta trojica v svoji nenehni notranji povezavi neizmerne ljubezni zbere k posvetu in da, kot izid te večne odločitve, edinorojeni Sin Boga Očeta sprejme našo človeško naravo, prevzame nase naše bede in bolečine, in da konča pribit na les.

Ta ogenj, ta želja, da bi izpolnil odrešujoči odlok Boga Očeta, napolnjuje celo Jezusovo življenje, vse od rojstva v Betlehemu. V času treh let, ko so učenci živeli ob Njem, so ga slišali neutrudno ponavljati, da je njegova hrana izpolnjevanje volje Tistega, ki ga pošilja. Tako je vse do popoldneva prvega velikega petka, ko se konča njegovo darovanje. In nagnil je glavo in izročil duha. S temi besedami nam apostol Janez oriše Kristusovo smrt: Jezus, pod težo križa z vso krivdo človeštva, umre zaradi sile in podlosti naših grehov.

Premišljujmo v Gospodu, ki je iz ljubezni do nas ranjen od nog do glave. Z besedami starodavnega pisca, ki se precej približajo resničnosti, čeprav ne zajamejo vsega, bi lahko dejali: Jezusovo telo je na oltarni sliki upodobljena bolečina. Ob pogledu na Jezusa, spremenjenega v negibno telo, podobno cunji, snetega s križa in položenega v Materino naročje, ob pogledu na tega raztrganega Jezusa, bi lahko zaključili, da je ta prizor najjasnejši dokaz za poraz. Kje so množice, ki so mu sledile, in kraljestvo, katerega prihod je oznanjal? Kljub vsemu to ni poraz, ampak zmaga: sedaj je bliže trenutku vstajenja kot kdajkoli prej, razodetja slave, ki jo je osvojil s svojo pokorščino.

Premišljevanje Kristusove smrti se strne v povabilo, da bi se popolnoma iskreno srečali z našim vsakdanom, da bi vero, ki jo izpovedujemo, vzeli zares. Veliki teden zato ne more biti le nekakšen posvečeni premor sredi življenja, ki se odvija le po človeških postavkah; biti mora priložnost, da se poglobimo v globine Božje ljubezni, ki bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem.

A Gospod ima svoje pogoje. Sveti Luka je zabeležil izjavo, ki je ne moremo pogrešiti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. To so trde besede. Res je, da beseda sovraži ne izraža najbolje Jezusove prvotne misli. Na vsak način so Gospodove besede močne, saj jih tudi ne moremo zamenjati z imeti manj rad, kot se včasih zmerno razlaga, da bi omilili ta stavek. Strašna je ta ostra izjava, pa ne zato, ker bi pomenila negativno ali brezsrčno ravnanje, saj je ta Jezus, ki zdaj tako govori, tisti, ki nam ukazuje ljubiti bližnje kakor samega sebe in izroča svoje življenje za človeka; ta izjava preprosto kaže, da pred Bogom ne moremo biti polovičarji. Kristusove besede bi lahko prevedli z bolj ljubi ali bolje ljubi, ne z egoistično ljubeznijo in tudi ne s kratkoročno ljubeznijo, ljubiti moramo z Božjo ljubeznijo.

Za to gre. Oglejmo si zadnjo Jezusovo zahtevo: et animam suam. Življenje, dušo sámo, zahteva Gospod. Če smo nečimrni, če se zanimamo samo za svojo osebno udobnost, če obstoj vseh drugih in celo vsega sveta usmerjamo v sebe same, se nimamo pravice imenovati kristjani, priznavati se za Kristusove učence. Potrebna je izročitev v dejanjih in v resnici, ne samo v besedah. Ljubezen do Boga nas vabi, da z našimi rokami nosimo križ, da tudi sami občutimo težo celotnega človeštva in da, v okoliščinah, lastnih stanu in poklicu vsakega posameznika, izpolnimo jasne in hkrati ljubeče namere Očetove volje. V tem evangeljskem odlomku nadaljuje Jezus: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Sprejmimo Božjo voljo brez strahu, brez obotavljanja napravimo sklep, da gradimo vse svoje življenje v skladu s tem, kar nas uči in zahteva naša vera. Bodimo prepričani, da se bomo spopadali z boji, trpljenjem in bolečino, vendar če resnično posedujemo vero, ne bomo nikdar nesrečni: tudi trpeči in celo obrekovani se bomo čutili srečne; ta sreča nas bo spodbujala ljubiti druge, da bi bili tudi oni deležni našega nadnaravnega veselja.

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.