Seznam točk

Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.

Podoživeli smo dramo Kalvarije. Upal bi si jo imenovati prvo in prvotno mašo, ki jo je daroval Jezus Kristus. Bog Oče izroča svojega Sina v smrt. Jezus, edinorojeni Sin, se oklene lesa križa, na katerem bo usmrčen; Oče sprejme njegovo daritev: kot sad križa se nad človeštvo razlije Sveti Duh.

V tragediji Kristusovega trpljenja se dovršujeta naše življenje in celotna zgodovina človeštva. Veliki teden ne more biti omejen zgolj na spomin, saj je premišljevanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki se nadaljuje v naših dušah; kristjanova dolžnost je biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam. Vsi smo bili s krstom postavljeni za duhovnike svojega obstoja, da bi darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu, da bi vsako izmed naših dejanj izvršili v duhu poslušnosti Božji volji in s tem ovekovečili poslanstvo Boga-Človeka.

Kot nasprotje nas to pripelje do naših nesreč, do naših osebnih napak. Ta ugotovitev nam ne sme vzeti poguma, niti nas uvrstiti med dvomljivce, ki so se odpovedali visokim ciljem. Gospod nas namreč vabi take, kakršni smo, da bi bili deležni njegovega življenja, da bi se borili, da bi bili sveti. Svetost, kolikokrat izgovorimo to besedo, kot da bi bila le prazen odmev! Za nekatere je celo nedosegljiv ideal, asketska fraza, ne pa stvaren cilj, živa resničnost. Prvi kristjani niso mislili tako, ko so se med seboj imenovali z besedo sveti, povsem naravno in zelo pogosto: pozdravite … vse svete, pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu.

V tem trenutku, na Kalvariji, ko je Jezus že mrtev in se še ni razodel v zmagoviti slavi, je dobra priložnost, da pregledamo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje šibkosti in z zaupanjem v Božjo moč naredimo sklep, da bomo vlagali ljubezen v svoje vsakdanje reči. Izkušnja greha nas mora pripeljati do kesanja, do bolj dozorele in globlje odločitve za zvestobo, za resnično poistovetenje s Kristusom, za vztrajanje, pa naj bo še tako težko, v tem duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencev — brez izjem —, ki nas spodbuja k temu, da smo sol in luč sveta.

Biti kristjan ni naslov, ki bi prinašal zgolj osebno zadoščenje: njegovo ime — bistvo —, je poslanstvo. Že prej smo spomnili, da Gospod vabi vse kristjane, naj bodo sol in luč zemlje; kot odmev tega naročila in z navajanjem Stare zaveze sveti Peter zapiše besede, ki z vso jasnostjo zaznamujejo to obveznost: Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Biti kristjan ni nekaj postranskega, je Božja resničnost, vključena v notranjost našega življenja; z njo pridobimo čist pogled in odločno voljo, da delamo tako, kot Bog hoče. Na ta način spoznamo, da se kristjanovo romanje na zemlji spremeni v nenehno služenje na najrazličnejše načine, odvisno od osebnih okoliščin, a vedno iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Biti kristjan pomeni delati, ne da bi pomislili na male dosežke, ki nam dajejo ugled ali vzbujajo častihlepje, tudi ne na dosego ciljev, ki so lahko videti plemeniti, kot sta človekoljubje ali sočutje ob nesrečah soljudi; pomeni napotiti se proti poslednjemu in korenitemu cilju ljubezni, ki nam jo je Jezus izkazal s tem, da je umrl za nas.

Včasih pa vidimo, da nekateri ne znajo vstopiti v to Jezusovo skrivnost. Takšna je na primer, miselnost, da je krščanstvo skupek pobožnih dejanj, ne da bi dojeli, da so le-ta povezana z običajnim življenjem, z nujnostjo, da skrbimo za potrebe drugih in si prizadevamo za odpravo krivic.

Kdor je takšne miselnosti, bi rekel, da še ni dojel, kaj pomeni, da se je Božji Sin učlovečil, da je prevzel telo, dušo in glas človeka, da je bil deležen naše usode vse do izkustva skrajno presunljive smrti. Morda nehote nekateri ljudje Kristusa obravnavajo kot tujca v človeškem okolju.

Drugi pa si predstavljajo, da je treba zato, da bi lahko bili človeški, utišati nekatere osrednje vidike krščanske dogmatike, in se vedejo, kot da bi molitveno življenje, stalni stik z Bogom, pomenilo beg pred lastnimi odgovornostmi in zapustitev sveta. Pozabljajo, da nam je ravno Jezus pokazal, do katere mere je treba ljubiti in služiti. Samo če se trudimo razumeti skrivnost Božje ljubezni, ljubezni, ki sega vse do smrti, bomo zmožni popolnoma podariti se drugim, ne da bi nas premagale težave ali brezbrižnost.

Instaurare omnia in Christo, sveti Pavel kot z geslom naroči kristjanom iz Efeza; oblikovati ves svet v Jezusovem duhu in postaviti Kristusa v središče vseh stvari. Si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Kristus je s svojim učlovečenjem, s svojim delom v Nazaretu, s svojim učenjem in čudeži po krajih Judeje in Galileje, s smrtjo na križu in z vstajenjem središče stvarstva, Prvorojenec in Gospod vseh živih bitij.

Poslanstvo nas kristjanov je v tem, da oznanjamo Kristusovo kraljestvo, da ga oznanjamo s svojo besedo in svojimi deli. Gospod hoče imeti svoje na vseh razpotjih tega sveta. Nekatere pokliče v puščavo, da se oddaljijo od nestalnosti človeške družbe ter s svojim pričevanjem druge spominjajo, da Bog obstaja. Nekaterim zaupa duhovniško službo. Veliko večino ljudi pa si želi sredi sveta, v povsem zemeljskih opravilih. Zato morajo ti kristjani ponesti Kristusa v vsa okolja, kjer se odvijajo človeške dejavnosti: v tovarno, v laboratorij, na polje, v obrtniško delavnico, na ceste velikih mest in na gorske poti.

Na tem mestu se rad spomnim prizora pogovora med Kristusom in učencema iz Emavsa. Jezus hodi ob teh dveh možeh, ki sta izgubila skoraj vse upanje, tako da se jima življenje začenja zdeti nesmiselno. Razume njuno stisko, prodre v njuni srci in jima posreduje nekaj tistega življenja, ki biva v Njem.

Ko dospejo v mesto in Jezus namerava nadaljevati pot, ga učenca zadržita in skoraj prisilita, da ostane z njima. Nato ga prepoznata po lomljenju kruha: Gospod, vzklikneta, je bil z nama! In rekla sta drug drugemu: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma? Vsak kristjan mora zagotoviti navzočnost Kristusa med ljudmi; delati mora tako, da njegovi bližnji zaznajo bonus odor Christi, prijeten Kristusov vonj, ravnati tako, da se prek dejanj učenca razkrije obraz Učitelja.

Ob čudoviti naravnosti Božjega kontemplativna duša kar kipi v apostolski vnemi: Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel. To je prav tisti ogenj, o katerem govori Kristus: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! To je ogenj apostolata, ki se krepi v molitvi, in ni boljšega načina, da se širom sveta razplamti miroljubna bitka, v katero je poklican vsak kristjan: dopolniti, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim.

Jezus je šel v nebesa, smo rekli. Toda kristjan je lahko, kot prvi apostoli, povezan z Njim v molitvi in evharistiji, lahko se vname v Njegovem apostolskem prizadevanju in skupaj z Njim soodrešuje, to je, seje mir in veselje. Služenje torej: apostolat namreč ni nič drugega kot to. Če se zanašamo zgolj na lastne moči, ne bomo v nadnaravnem dosegli ničesar; če pa smo orodje v Božjih rokah, bomo dosegli vse: vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Bog se je v svoji neskončni dobroti odločil uporabiti ta nepopolna orodja. Apostolu tako ni treba drugega kot to, da pusti delovati Gospodu in da je v celoti pripravljen, da Bog po njem — po svojih bitjih, po izbranih dušah —, uresniči svoje odrešenjsko delo.

Apostol je kristjan, ki je vcepljen v Kristusa in se z Njim poistoveti po krstu; ki je usposobljen, da se bori za Kristusa, po birmi; ki je poklican, da služi Bogu s svojim delovanjem v svetu, po skupnem duhovništvu vernikov, ki predstavlja določeno udeleženost pri Kristusovem duhovništvu in, čeprav je bistveno drugačno od službenega duhovništva, omogoča sodelovanje pri cerkvenem bogoslužju in pomoč ljudem na poti k Bogu, s pričevanjem besede in zgleda, z molitvijo in s pokoro.

Vsak izmed nas mora biti ipse Christus. On je edini posrednik med Bogom in ljudmi in mi se združimo z Njim, da bi z Njim vse stvari izročili Očetu. Naša poklicanost Božjih otrok sredi sveta od nas zahteva, da ne iščemo zgolj svoje osebne svetosti, temveč hodimo po poteh sveta in jih spreminjamo v steze, ki prek ovir vodijo duše h Gospodu, da kot navadni državljani sodelujemo pri vseh svetnih dejavnostih in postanemo kvas, ki bo prekvasil celotno maso.

Kristus je šel v nebo, a je vsem pravičnim ljudem dal stvarno možnost, da se rešijo. Sveti Gregor Veliki to pomembno krščansko temo povzame z odločnimi besedami: "Jezus se je tako odpravljal proti kraju, od koder je bil, in se vračal s kraja, kjer se je zadrževal. Dejansko je v trenutku, ko se je dvignil v nebo, v svoji božanskosti združil nebo in zemljo. Ob današnjem prazniku moramo slovesno poudariti dejstvo, da je bil odpravljen odlok, ki nas je obsojal, sodba, po kateri smo bili podvrženi slabemu. Narava, kateri so bile namenjene besede: prah si in v prah se povrneš (1 Mz 3, 19), prav ta narava se je danes s Kristusom dvignila v nebo."

Zato ne bom nehal ponavljati, da se svet lahko posveti in da je to še posebej naloga kristjanov, ki jo uresničujemo tako, da ga očiščujemo priložnosti za greh, s katerim ga ljudje omadežujemo, in ga darujemo Gospodu kot duhovno hostijo, izročeno in povzdignjeno z Božjo milostjo in našim prizadevanjem. Če smo natančni, ne moremo reči, da obstaja karkoli plemenitega, kar bi bilo zgolj posvetno, potem ko je Beseda blagovolila v celoti prevzeti človeško naravo ter posvetiti zemljo s svojo navzočnostjo in z delom svojih rok. Veliko poslanstvo, ki ga prejmemo pri krstu, je soodrešenje. Kristusova ljubezen nas priganja, da sprejmemo na svoje rame del te Božje naloge in sodelujemo pri odrešenju duš.