Seznam točk

Delo neizogibno spremlja življenje človeka na zemlji. Z njim so združeni napor, trud, utrujenost, kazalniki bolečine in boja, ki so del našega sedanjega obstoja, so znak stvarnosti greha in potrebe po odrešenju. Vendar delo samo po sebi ni ne kazen ne prekletstvo; kdor tako govori, ni dobro prebral Svetega pisma.

Čas je, da kristjani na glas povemo, da je delo Božji dar in da nima nobenega smisla razdeljevati ljudi v kategorije glede na vrsto dela in imeti nekatera opravila za bolj častna od drugih. Delo, vsako delo, je dokaz o človeškem dostojanstvu, o njegovem gospodovanju nad stvarstvom. Je priložnost za osebni razvoj. Je vez edinosti z drugimi bitji, vir sredstev za vzdrževanje družine; način za izboljšanje družbe, v kateri živimo, in za napredek vsega človeštva.

Za kristjana se ti pogledi povečajo in razširjajo. Delo je namreč sodelovanje pri stvariteljskem delu Boga, ki je ob stvarjenju človeka blagoslovil z besedami: Rodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji! Še več, s tem ko ga je sprejel Kristus, postane delo za nas odrešeno in odrešujoče. Ni samo okolje, v katerem človek živi, ampak sredstvo in pot svetosti, posvetilna in posvečujoča naloga.

Vemo, da je kristjan vsajen v Kristusa s krstom; da je usposobljen po birmi, da se bori za Kristusa; da je poklican za delo v svetu po sodelovanju pri Kristusovi kraljevski, preroški in duhovniški službi; da je združen s Kristusom v eno po evharistiji, zakramentu enotnosti in ljubezni. Zato mora biti kot Kristus usmerjen proti drugim ljudem, gledati mora z ljubeznijo vsakega posameznika in vse, ki ga obdajajo, kot tudi človeštvo v celoti.

Po veri Kristusa prepoznamo kot Boga, ga vidimo kot svojega Rešenika, se poistovetimo z Njim in delamo, kot je delal On. Potem ko Tomažu pokaže rane in ga reši dvoma, Vstali zakliče: Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati! Sveti Gregor Veliki pravi: "Tu se o nas govori na poseben način, ker duhovno posedujemo Tistega, ki ga telesno nismo videli. Govori se o nas, vendar pod pogojem, da so naša dejanja skladna z našo vero. Zares veruje samo tisti, ki s svojimi deli uresničuje to, v kar veruje. Zato o tistih, ki verujejo samo v besedah, sveti Pavel pravi: trdijo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zanikajo."

V Kristusu ni mogoče ločiti njegove narave BogaČloveka ter naloge Odrešenika. Beseda je postala meso in prišla na zemljo, ut omnes homines salvi fiant, da bi rešil vse ljudi. Mi smo s svojimi osebnimi težavami in omejitvami drugi Kristusi, pravzaprav Kristus sam, z isto poklicanostjo služiti drugim ljudem.

V naših ušesih mora vedno znova odzvanjati zapoved, ki bo ostala nova še stoletja. Sveti Janez piše: Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja.

Naš Gospod je prišel, da prinese mir, veselo novico, življenje vsem ljudem. Ne samo bogatim, niti ne samo revnim. Ne samo modrim, niti ne samo preprostim. Vsem. Bratom in sestram, kajti bratje in sestre smo, otroci istega Očeta Boga. Obstaja torej ena sama rasa: rasa Božjih otrok. Obstaja ena sama barva: barva Božjih otrok. In obstaja en sam jezik: tisti, ki govori srcu in glavi, brez hrupnih besed, ki pa nam vendar daje spoznavati Boga in ki doseže, da ljubimo drug drugega.

Na vse dogodke v življenju — tako osebne kot nekako tudi na tiste, ki predstavljajo velika zgodovinska razpotja —, gledam kot na številne druge klice, ki jih Bog namenja ljudem, da bi spoznali resnico, in kot na priložnosti za nas kristjane, da s svojimi deli in besedami ob pomoči milosti oznanjamo Duha, ki mu pripadamo.

Vsaka generacija kristjanov mora odrešiti, posvetiti svoj čas. Zato mora razumeti in deliti skrbi drugih ljudi, sebi enakih, da jim lahko z darom jezikov da spoznati, kako naj odgovorijo na delovanje Svetega Duha in na bogastvo, ki se nenehno izliva iz Božjega srca. Na nas kristjanih je, da v teh dneh ter temu svetu, od katerega smo in v katerem živimo, oznanjamo staro in novo sporočilo evangelija.

Ni res, da so danes vsi ljudje — mišljeno na splošno kot celota —, nedostopni in ravnodušni do tega, kar krščanska vera uči o usodi in bistvu človeka. Ni res, da se ljudje današnjega časa zanimajo samo za zemeljske stvari, nočejo pa gledati v nebo. Čeprav ne manjka zaprtih ideologij in ljudi, ki jih podpirajo, obstajajo v našem času velika hrepenenja kot tudi podla dejanja, junaštva in strahopetnosti, veselje in razočaranje, ljudje, ki sanjajo o novem, pravičnejšem in bolj človeškem svetu, ter drugi, morda razočarani nad propadom svojih prvotnih idealov, ki se zatekajo v egoizem in iščejo zgolj lastno zadovoljstvo ali pa ostanejo potopljeni v zmoto.

Vsem tem moškim in ženskam, kjerkoli že so, v trenutkih navdušenja ali v krizah in porazih, moramo sporočiti slovesno in odločno oznanilo svetega Petra iz časa po binkoštih: Jezus je vogelni kamen, Odrešenik, vse v našem življenju, kajti izven njega pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.

Danes, na praznik sv. Rešnjega telesa, premišljujemo o globini Gospodove ljubezni, po kateri je ostal skrit pod zakramentalnima podobama. Iz njih res skoraj slišimo Njegov nauk množici: Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Druga semena so padla na dobro zemljo in dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.

Ta prizor je tudi iz sedanjosti. Božji sejalec tudi zdaj seje. Odrešenjsko delo se nadaljuje in Gospod nas hoče za svoje orodje. Želi, da kristjani odpremo Njegovi ljubezni vsa pota na zemlji. Vabi nas, da razširjamo Božje sporočilo, z naukom in zgledom, do zadnjih kotičkov sveta. Naroča nam, da kot pripadniki cerkvene in civilne družbe zvesto izpolnjujemo svoje naloge — da naj bo vsak od nas drugi Kristus, da posvečujemo svoje poklicno delo in obveznosti, ki nam jih nalaga naš stan.

Če pogledamo naokoli po tem svetu, ki ga ljubimo, ker je Božje stvarstvo, bomo spoznali, da je prilika resnična: Jezusova beseda je plodna, v mnogih dušah vzbudi potrebo po razdajanju in po zvestobi. Življenje in obnašanje tistih, ki služijo Bogu, sta spremenila zgodovino. Pa tudi mnogi drugi, ki ne poznajo Gospoda, živijo — morda se tega niti ne zavedajo —, po idealih, ki jih je prineslo krščanstvo …

Vidimo, da je del semena padel v nerodovitno zemljo ali med trnje in osat: srca, ki se zapirajo pred lučjo vere. Ideale, kot so mir, sprava, bratstvo, vsi sprejemamo in priznamo, nemalokrat pa so z dejanji zanikani. Nekateri ljudje si zaman prizadevajo, da bi utišali Božji glas s tem, da s silo onemogočajo njegovo širitev ali pa skušajo doseči isto s tišjim orožjem, ki je lahko tudi krutejše, ker dušo naredi brezčutno: z brezbrižnostjo.

Jezus je sejalec, sem vam pravil na začetku. Njegovo Božjo setev nadaljujejo kristjani. Kristus stisne pšenico v svojih ranjenih rokah, jo napoji s svojo krvjo, jo očisti in vrže v brazdo, v svet: vsako zrno posebej, da bo vsak kristjan, v svojem okolju, pričal o plodnosti Gospodove smrti in vstajenja.

Če smo v Gospodovih rokah, se moramo prepojiti z njegovo krvjo, pustiti, da nas raztrosi po zraku, sprejeti táko življenje, kot Bog hoče. In prepričati se moramo, da je potrebno seme zakopati in da mora umreti, če hočemo, da obrodi. Potem se dvigne steblo in prikaže klas. Iz klasa nastane kruh, ki ga Bog spremeni v Kristusovo telo. Tako smo spet združeni z Jezusom, našim sejalcem. Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Ne pozabimo, da ni sadov, če ni predhodne setve: potrebno je, da velikodušno širimo Božjo besedo, da ljudje spoznajo Kristusa in ko ga spoznajo, da so lačni Njega. Praznik sv. Rešnjega telesa — kruha življenja —, je lepa priložnost, da premišljujemo o lakotah, ki jih je občutiti med ljudmi: lakota po resnici, pravici, edinosti in miru. O lakoti po miru bomo ponovili s svetim Pavlom: Kristus je naš mir, pax nostra. Želje po miru nas morajo spominjati, da je Jezus pot, resnica in življenje. Tistim, ki si želijo edinosti, bomo predstavili Kristusa, ki prosi, da bi bili consummati in unum, popolnoma eno. Lakota po pravici nas mora pripeljati do prvotnega izvira složnosti med ljudmi: biti in spoznati se kot Božji otroci, kot bratje med seboj.

Mir, resnica, edinost, pravica. Kako težko je včasih premostiti ovire, ki nam onemogočajo sožitje! Kljub temu smo kristjani poklicani, da izvedemo veliki čudež bratstva: da dosežemo, z Božjo pomočjo, da se ljudje vedejo krščanstvu primerno, nosijo bremena drug drugemu, doživljajo zapoved ljubezni, ki je vez popolnosti in izpolnitev postave.

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.