Seznam točk

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Ne odmaknem se od najčistejše resnice, če vam rečem, da Jezus še naprej išče prenočišča v našem srcu. Prositi ga moramo odpuščanja za svojo zaslepljenost, za svojo nehvaležnost. Prositi ga moramo milosti, da mu ne bi nikdar več zaprli vrat svojih duš.

Gospod ne skriva pred nami dejstva, da ta pokorščina, vdana Božji volji, zahteva odpoved in predajanje, saj ljubezen ne zahteva pravic: hoče služiti. On je prvi prehodil to pot. Jezus, kako si bil Ti pokoren? Usque ad mortem, mortem autem crucis, do smrti, do smrti na križu. Treba je iti ven iz sebe, otežiti si življenje, izgubiti ga zaradi ljubezni do Boga in do duš. "Ti si hotel živeti in nisi želel, da bi se ti kaj zgodilo; Bog pa je hotel drugače. Obstajata dve volji: tvoja volja mora biti naravnana, da se zedini z Božjo voljo; ne pa, da je Božja volja izkrivljena, da bi se prilagodila tvoji."

Videl sem mnogo duš, ki so zastavile svoje življenje — kot ti, Gospod, usque ad mortem —, ko so izpolnile, kar jim je namenila Božja volja: posvetile so svoja prizadevanja in poklicno delo v službo Cerkvi, v dobro vsega človeštva.

Naučimo se pokorščine, naučimo se služiti. Ni večje časti, kot je odkrito predati se služenju za druge. Ko slišimo, kako naš ponos godrnja v naši notranjosti, ko nam nadutost prišepetava, da smo nadljudje, takrat je čas, da rečemo ne, da mora naša edina zmaga biti zmaga ponižnosti. Na tak način se bomo poistovetili s Kristusom na križu, ne nadležni ali nemirni ali slabe volje, ampak veseli, kajti to veselje, v pozabi na samega sebe, je najboljši dokaz ljubezni.

Dovolite mi, da se povrnem k odkritemu, k preprostemu Jezusovemu življenju, o katerem sem vam že tolikokrat govoril. Tista skrita Gospodova leta niso brez pomena, pa tudi ne zgolj priprava na prihodnja leta, na leta javnega delovanja. Že od leta 1928 jasno razumem, da Bog želi, da se kristjani zgledujejo po celotnem Gospodovem življenju. Posebej sem spoznal njegovo skrito življenje, življenje običajnega dela med ljudmi: Gospod želi, da bi mnoge duše našle svojo pot v tihih letih, letih brez sijaja. Biti poslušen Božji volji pomeni vedno odpovedati se svojemu samoljubju; ni pa razloga, da bi se pri tem omejili predvsem na oddaljevanje od običajnih okoliščin življenja ljudi, ki so nam po stanu, po poklicu, po položaju v družbi enaki.

Sanjam — in sanje so se uresničile —, o množicah Božjih otrok, ki se posvečujejo v svojem življenju navadnih državljanov in delijo pričakovanja, upanja in napore s soljudmi. Čutim potrebo, da jim na ves glas povem to Božjo resnico: če ostajate sredi sveta, ni zato, ker je Bog pozabil na vas; ni zato, ker vas Gospod ne bi bil poklical. Povabil vas je, da nadaljujete z dejavnostjo in hrepenenjem tega sveta, ker vam je dal vedeti, da vaš poklic, vaše lastnosti ne samo, da niso tuje Božjim načrtom, ampak jih je on posvetil kot Očetu nadvse drago daritev.

Spominjati kristjana, da njegovo življenje nima drugega smisla kot izpolnjevanje Božje volje, ne pomeni, da ga ločujemo od drugih ljudi. Nasprotno, mnogokrat je zapoved, ki smo jo prejeli od Gospoda, ta, da se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil, tako da živimo skupaj z drugimi in enako kot drugi, predani v služenju Gospodu na tem svetu in da vsem dušam bolje oznanimo Božjo ljubezen: da jim povemo, da so se odprle Božje poti na zemlji.

Gospod se ni omejil na besede, da nas ljubi, ampak je to tudi z dejanji dokazal. Ne pozabimo, da se je Jezus Kristus učlovečil zato, da bi učil, da bi se mi naučili živeti kot Božji otroci. Spomnite se uvoda v Apostolska dela evangelista Luka: Primum quidem sermonem feci de omnibus, o Theophile, quae coepit Iesus facere et docere, poročal sem o vsem, kar je Jezus storil in oznanjal. Prišel je zato, da bi učil, a z dejanji; prišel je, da bi učil, a z zgledom, kot Učitelj in naš vzor.

Pred Detetom Jezusom lahko sedaj nadaljujemo z našim osebnim spraševanjem: smo odločeni, da poskušamo biti s svojim življenjem zgled našim bratom, nam enakim, ljudem? Smo odločeni postati drugi Kristusi? Ne zadoščajo le besede. Ti, — vsakega posebej in samega sebe sprašujem —, ti, ki si kot kristjan poklican k temu, da postaneš drugi Kristus, si zaslužiš, da se o tebi govori, da si prišel facere et docere, delati kot Božji otrok, pozoren na Božjo voljo, da bi mogel tako vse duše pripeljati k dobrim, plemenitim, Božjim in človeškim rečem odrešenja? Živiš Kristusovo življenje v svojem vsakodnevnem življenju sredi ljudi?

Opravljati Božja dela ni le lepo besedje, temveč povabilo, da se iztrošimo za Ljubezen. Treba je umreti samemu sebi, da bi se prerodili v novo življenje. Kajti tako je bil pokoren Kristus, vse do smrti na križu, mortem autem crucis. Propter quod et Deus exaltavit illum. Zato ga je Bog povzdignil nad vse. Če smo poslušni Božji volji, bo križ tudi za nas vstajenje, povišanje. V nas se bo korak za korakom izpolnilo Jezusovo življenje. Mogoče bo trditi, da smo skušali biti dobri Božji otroci, da smo delali dobro kljub našim slabostim in osebnim napakam, pa naj bodo še tako številne.

In ko bo prišla smrt, ki pride neizprosna, jo bomo pričakali z radostjo, tako kot sem videl, da so jo sredi običajnih opravil pričakale mnoge svete osebe. Z veseljem, kajti če smo posnemali Kristusa v dobrih dejanjih —, tako da smo bili poslušni in smo nosili križ kljub svoji ubožnosti — bomo vstali kot Kristus: surrexit Dominus vere! — ki je res vstal.

Jezus, ki je postal otrok, premišljujte o tem, je premagal smrt. S ponižnostjo, preprostostjo, poslušnostjo. S pobožanstvenjem vsakodnevnega in navadnega življenja ljudi je Božji Sin postal zmagovalec.

To je zmaga Jezusa Kristusa. Dvignil nas je na svojo raven, na raven otrok Boga, s tem da je sestopil na naše področje, področje otrok ljudi.

Instaurare omnia in Christo, sveti Pavel kot z geslom naroči kristjanom iz Efeza; oblikovati ves svet v Jezusovem duhu in postaviti Kristusa v središče vseh stvari. Si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Kristus je s svojim učlovečenjem, s svojim delom v Nazaretu, s svojim učenjem in čudeži po krajih Judeje in Galileje, s smrtjo na križu in z vstajenjem središče stvarstva, Prvorojenec in Gospod vseh živih bitij.

Poslanstvo nas kristjanov je v tem, da oznanjamo Kristusovo kraljestvo, da ga oznanjamo s svojo besedo in svojimi deli. Gospod hoče imeti svoje na vseh razpotjih tega sveta. Nekatere pokliče v puščavo, da se oddaljijo od nestalnosti človeške družbe ter s svojim pričevanjem druge spominjajo, da Bog obstaja. Nekaterim zaupa duhovniško službo. Veliko večino ljudi pa si želi sredi sveta, v povsem zemeljskih opravilih. Zato morajo ti kristjani ponesti Kristusa v vsa okolja, kjer se odvijajo človeške dejavnosti: v tovarno, v laboratorij, na polje, v obrtniško delavnico, na ceste velikih mest in na gorske poti.

Na tem mestu se rad spomnim prizora pogovora med Kristusom in učencema iz Emavsa. Jezus hodi ob teh dveh možeh, ki sta izgubila skoraj vse upanje, tako da se jima življenje začenja zdeti nesmiselno. Razume njuno stisko, prodre v njuni srci in jima posreduje nekaj tistega življenja, ki biva v Njem.

Ko dospejo v mesto in Jezus namerava nadaljevati pot, ga učenca zadržita in skoraj prisilita, da ostane z njima. Nato ga prepoznata po lomljenju kruha: Gospod, vzklikneta, je bil z nama! In rekla sta drug drugemu: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma? Vsak kristjan mora zagotoviti navzočnost Kristusa med ljudmi; delati mora tako, da njegovi bližnji zaznajo bonus odor Christi, prijeten Kristusov vonj, ravnati tako, da se prek dejanj učenca razkrije obraz Učitelja.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.