Seznam točk

Ne odmaknem se od najčistejše resnice, če vam rečem, da Jezus še naprej išče prenočišča v našem srcu. Prositi ga moramo odpuščanja za svojo zaslepljenost, za svojo nehvaležnost. Prositi ga moramo milosti, da mu ne bi nikdar več zaprli vrat svojih duš.

Gospod ne skriva pred nami dejstva, da ta pokorščina, vdana Božji volji, zahteva odpoved in predajanje, saj ljubezen ne zahteva pravic: hoče služiti. On je prvi prehodil to pot. Jezus, kako si bil Ti pokoren? Usque ad mortem, mortem autem crucis, do smrti, do smrti na križu. Treba je iti ven iz sebe, otežiti si življenje, izgubiti ga zaradi ljubezni do Boga in do duš. "Ti si hotel živeti in nisi želel, da bi se ti kaj zgodilo; Bog pa je hotel drugače. Obstajata dve volji: tvoja volja mora biti naravnana, da se zedini z Božjo voljo; ne pa, da je Božja volja izkrivljena, da bi se prilagodila tvoji."

Videl sem mnogo duš, ki so zastavile svoje življenje — kot ti, Gospod, usque ad mortem —, ko so izpolnile, kar jim je namenila Božja volja: posvetile so svoja prizadevanja in poklicno delo v službo Cerkvi, v dobro vsega človeštva.

Naučimo se pokorščine, naučimo se služiti. Ni večje časti, kot je odkrito predati se služenju za druge. Ko slišimo, kako naš ponos godrnja v naši notranjosti, ko nam nadutost prišepetava, da smo nadljudje, takrat je čas, da rečemo ne, da mora naša edina zmaga biti zmaga ponižnosti. Na tak način se bomo poistovetili s Kristusom na križu, ne nadležni ali nemirni ali slabe volje, ampak veseli, kajti to veselje, v pozabi na samega sebe, je najboljši dokaz ljubezni.

Naša mati nam je vzor, kako odgovoriti na milost, in ko bomo opazovali njeno življenje, nas bo Gospod razsvetlil, da bomo znali posvetiti svoje običajno bivanje. Ob Marijinih praznikih med letom, kot tudi ob mnogih trenutkih vsakega dne, kristjani večkrat pomislimo na Devico. Če te trenutke izkoristimo za to, da si predstavljamo, kako bi se naša Mati lotila dela, ki ga moramo opraviti mi, se bomo postopoma učili od Nje in ji postajali podobni, kot so otroci podobni svoji materi.

Najprej moramo posnemati njeno ljubezen. Ta ne ostane pri čustvih; preiti mora v besede in predvsem v dejanja. Marija ni samo rekla fiat, ampak je v vsakem trenutku izpolnila to trdno in nepreklicno odločitev. Tako tudi mi: ko nas bo spodbudila Božja ljubezen in bomo spoznali, kaj On hoče, se moramo zavezati, da bomo zvesti in vdani, in to zares. Kajti ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

Posnemati moramo Marijino naravno in nadnaravno eleganco. Marija je privilegirano bitje v zgodovini odrešenja: v njej je Beseda postala meso in se naselila med nami. Bila je nežna priča, ki je ostala neopažena; ni želela, da jo hvalijo, ker si ni prizadevala za lastno slavo. Marija je bila prisotna ob skrivnostih Sinovega otroštva, običajnih skrivnostih, če lahko tako rečem, v času velikih čudežev in slavljenja množic pa je izginila. V Jeruzalemu, ko Kristusa na osličku sprejmejo kot kralja, Marije ni zraven. Ponovno pa se pojavi ob križu, ko drugi zbežijo. Takšno ravnanje izraža, čeprav Marija tega ni iskala, veličino, globino in svetost njene duše.

Poskusimo se učiti od nje, tako da sledimo njenemu zgledu v poslušnosti Bogu, v prefinjenem prepletu služabništva in gospostva. Marija nima nič skupnega z odnosom neumnih devic, ki sicer ubogajo, a nepremišljeno. Naša Gospa pozorno posluša, kaj želi Bog, premisli, česar ne razume, vpraša, česar ne ve. Nato se vsa preda izpolnjevanju Božje volje: glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po Tvoji besedi. Kaj ni čudovito? Sveta Marija, ki vodi vse naše ravnanje, nas zdaj uči, da poslušnost Bogu ni suženjstvo, da ne podjarmi naše zavesti; nežno nas spodbuja, da odkrijemo svobodo Božjih otrok.