Seznam točk

Začenjamo novo liturgično leto in mašni vstopni spev nas nagovarja z mislijo, tesno povezano z izhodiščem našega krščanskega življenja: s poklicem, ki smo ga prejeli. Vias tuas, Domine, demonstra mihi, et semitas tuas edoce me; Gospod, pokaži mi tvoja pota, nauči me hoditi po tvojih stezah. Prosimo Gospoda, naj nas vodi, naj nam pokaže svoje stopinje, da bi se lahko usmerili v polnost njegovih zapovedi, k ljubezni.

Predstavljam si, da se tako kot jaz tudi vi, ko premišljate o okoliščinah, ki so spremljale vašo odločitev za življenje po veri v polnosti, zahvaljujete Gospodu in da ste srčno prepričani — brez vsake lažne skromnosti —, da nimamo mi za to nobenih zaslug. Iz ust naših krščanskih staršev smo se v našem otroštvu čisto naravno naučili klicati Boga. Kasneje so nam na tisoče načinov učitelji, sošolci in znanci pomagali, da nismo izgubili izpred oči Jezusa Kristusa.

Nekega dne — nočem posploševati, odpri svoje srce Gospodu in povej mu svojo zgodbo —, ti je morda prijatelj, navaden kristjan, kot si sam, odkril globoko, novo obzorje, ki je istočasno staro kot evangelij. Predlagal ti je, da bi si resno prizadeval hoditi za Jezusom, da bi bil apostol apostolov. Morda si takrat izgubil mir in ga nisi ponovno našel, dokler nisi svobodno, zato ker se ti je tako zahotelo — kar je nadvse nadnaravni razlog —, rekel Bogu da. In objelo te je silno in nenehno veselje, ki izgine le takrat, ko se oddaljiš od Njega.

Nerad govorim o izbranih ali privilegiranih. Ampak Kristus je tisti, ki govori, ki izbira. To je govorica Svetega pisma: elegit nos in ipso ante mundi constitutionem — pravi sveti Pavel — ut essemus sancti. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili sveti. Vem, da se zaradi tega ne boš prevzel, in tudi ni razlog, da bi se imel za kaj več. Ta izvolitev, bistvo klica, mora biti temelj tvoje ponižnosti. Mar postavljajo spomenike čopičem slikarskega mojstra? Služili so, da so nastale umetnine, a zasluge so mojstrove. Mi, kristjani, smo samo orodje Stvarnika sveta, Odrešenika vseh ljudi.

Navdušuje me podrobno premišljevati opis na evangeljskih straneh: poklic prvih dvanajstih apostolov. Počasi ga premišljujmo in prosimo te svete Gospodove priče, da bi znali slediti Kristusu, kot so mu oni.

Tisti prvi apostoli — rad se jim priporočam —, niso bili, s človeškega gledišča, nič posebnega. Glede družbenega položaja so bili vsi — razen Mateja, ki si je gotovo dobro služil kruh in je vse zapustil, ko ga je Jezus za to prosil —, ribiči. Živeli so iz dneva v dan. Ponoči so lovili, da so se lahko preživljali.

A položaj v družbi ni odločilen. Niso bili izobraženi niti ne posebno inteligentni, vsaj kar se nadnaravnega tiče. Še najbolj preprosti zgledi in primerjave so jim delali preglavice in so prihajali k Učeniku: Domine, edissere nobis parabolam. Gospod, razloži nam priliko. Ko Jezus s prispodobo poveže kvas in farizeje, zmotno razumejo, da jim očita, ker niso vzeli kruha s seboj.

Ubogi, neuki. Tudi ne preprosti, odkriti. V svoji omejenosti so častihlepni. Velikokrat se prepirajo, kdo bo največji, ko bo — po njihovem prepričanju —, Kristus ustanovil na zemlji trajno Izraelovo kraljestvo. Razpravljajo in razgrevajo se ob vzvišenem trenutku, ko se pričenja Jezusovo žrtvovanje za človeštvo: v intimnosti zadnje večerje.

Vere, prav malo. Sam Jezus jim to pove. Videli so mrtve vstajati, ozdravljanje vsakovrstnih bolezni, pomnožitev kruha in rib, pomiritev viharja, izganjanje hudih duhov. Sveti Peter, izbran za glavo Cerkve, je edini, ki zna hitro odgovoriti: Ti si Mesija, Sin živega Boga. Vendar si to vero razlaga po svoje, zato si dovoli oporekati Jezusu, naj se ne žrtvuje za človeštvo. In Jezus mu mora odgovoriti: Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško. "Peter je razmišljal po človeško," razlaga sveti Janez Zlatousti, "in je prišel do zaključka, da je bilo vse tisto — trpljenje in smrt —, nevredno Kristusa, obsojanja vredno. Zato ga Jezus pokara in mu reče: ne, trpljenje zame ni nevredno; ti tako sodiš, ker misliš po človeško."

So se ti neverni možje morda odlikovali po svoji ljubezni do Kristusa? Nedvomno so ga ljubili. Vsaj v besedi. Včasih jih je navdušenje zaneslo: Pojdimo še mi, da umremo z njim! Ob uri resnice pa so vsi zbežali, razen Janeza, ki je zares ljubil z deli. Samo ta mladenič, najmlajši izmed apostolov, je ostal pod križem. Ostali niso čutili te ljubezni, močne kot smrt.

To so učenci, ki jih je izbral Gospod. Take izbere Kristus. Takšni so bili, dokler jih ni Sveti Duh razsvetlil in so postali stebri Cerkve. To so navadni možje, z napakami, s slabostmi, večji v besedah kot v dejanjih. Kljub temu jih Jezus pokliče, da jih naredi za ribiče ljudi, soodrešenike, skrbnike Božje milosti.

Rekel bi, da je med darovi Svetega Duha eden, ki ga vsi kristjani še posebej potrebujemo: dar modrosti, ki nam pomaga spoznati in okušati Boga in nas tako usposobi, da lahko z resnico sodimo o stvareh tega sveta. Če bi bili dosledni v svoji veri, ob pogledu na okolico in razmišljanju o svetu in zgodovini ne bi mogli drugega kot čutiti, kako se v našem srcu porajajo ista čustva kot nekoč v Jezusovem: ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Ne gre za to, da kristjan ne bi opazil vseh dobrih stvari v človeštvu, da ne bi cenil čistega veselja, da ne bi sodeloval pri zemeljskih prizadevanjih in idealih. Nasprotno, kristjan vse to čuti v skritih kotičkih svoje duše, to deli in živi s posebno globino, saj bolje kot kdorkoli pozna globine človeškega duha.

Krščanska vera ne zmanjšuje duha in ne omejuje plemenitih nagibov duše, temveč jih povečuje, ko razkriva svoj resnični in najpristnejši smisel: ni nam namenjena kakršnakoli sreča, saj smo bili poklicani v Božjo intimnost, da spoznamo in ljubimo Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha ter v Sveti Trojici in enosti z Bogom vse angele in vse ljudi.

To je velika drznost krščanske vere: razglašati vrednost in dostojanstvo človeške narave in trditi, da smo bili po milosti, ki nas dviga v nadnaravni položaj, ustvarjeni, da dosežemo čast Božjih otrok. Gotovo bi bila to neverjetna predrznost, če ne bi temeljila na rešilni obljubi Boga Očeta, če je ne bi potrdil Jezus s svojo krvjo in če je ne bi s svojim nenehnim delovanjem vedno znova utrjeval in omogočal Sveti Duh.

Živeti moramo iz vere in rasti v veri, dokler o vsakem izmed nas, o vsakem kristjanu ne bo mogoče reči, kar je pred stoletji zapisal eden izmed velikih učiteljev vzhodne Cerkve: "Kakor prozorna in svetla telesa, ko jih napolni svetloba, postanejo bleščeča in izžarevajo luč, tako duše, ki jih vodi in osvetljuje Sveti Duh, tudi same postanejo duhovne in drugim prinašajo luč milosti. Iz Svetega Duha izvira védenje o prihodnjih rečeh, poznavanje skrivnosti, razumevanje skritih resnic, delitev darov, Božje državljanstvo, pogovor z angeli. Iz Njega, veselje, ki se nikoli ne konča, stanovitnost v Bogu, podobnost Bogu in, najvišje, kar si lahko predstavljamo, postati Bog."

Zavest o veličini človekovega dostojanstva — na vzvišen, neizrekljiv način, ko smo po milosti postali Božji otroci — skupaj s ponižnostjo v kristjanu predstavlja eno samo stvar, saj nas ne rešujejo in nam ne dajejo življenja lastne moči, temveč Božja naklonjenost. To je resnica, ki je ne smemo nikoli pozabiti, ker bi se sicer pobožanstvenost sprevrgla in spremenila v prevzetnost, ošabnost in prej ali slej, ob izkušnji lastne šibkosti in bede, v duhovni propad.

"Si bom upal reči: svet sem?" se je spraševal sveti Avguštin. "Če bi rekel svet v smislu, da posvečujem in ne potrebujem nikogar, da mene posvečuje, bi bil to napuh in laž. Če pa besedo svet razumemo kot posvečen, v skladu s tistim, kar beremo v Levitiku: bodite sveti, kajti jaz, Bog, sem svet, tedaj bo tudi Kristusovo telo, do zadnjega človeka na skrajnem koncu zemlje, z njegovo Glavo in pod njegovo Glavo, pogumno reklo: svet sem."

Ljubite tretjo osebo presvete Trojice, poslušajte v globini svojega bistva Božje vzgibe — to moč in te očitke —, hodite po svetu v luči, ki je bila razlita na vašo dušo, in Bog upanja nas bo napolnil z vsem mirom, da bo to upanje raslo v nas vedno bolj in bolj, po delovanju Svetega Duha.

Pozorno premislimo to točko, ker nam lahko pomaga razumeti zelo pomembne stvari, saj nas Marijina skrivnost uči, da za približevanje Bogu moramo postati majhni. Resnično, povem vam, je vzkliknil Gospod svojim učencem, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.

Postati kakor otroci: odpovedati se napuhu in samozadostnosti, priznati, da sami nič ne moremo, ker potrebujemo milost in moč našega Boga Očeta, da se naučimo hoditi in vztrajati na poti. Biti majhen zahteva, da se prepustimo, kot se prepustijo otroci, da verjamemo, kot verjamejo otroci, prosimo, kot prosijo otroci.

Vse to se naučimo pri Mariji. Pobožnost do Device ni nekaj mehkužnega in neodločnega; je tolažba in radost, ki napolnjuje dušo, ravno v takšni meri, kot predstavlja globoko in celovito vajo v veri, zaradi katere zapustimo same sebe in svoje upanje položimo v Gospoda. Eden izmed psalmov poje: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.

Kajti Marija je Mati in njena pobožnost nas uči biti otroci: ljubiti zares in brezpogojno, biti preprosti, brez zapletov, ki se rodijo iz sebičnega premišljevanja o sebi, veseliti se, v zavesti, da nič ne more uničiti našega upanja. Začetek poti, ki vodi v norost Božje ljubezni, je zaupljiva ljubezen do presvete Marije. Tako sem zapisal pred mnogimi leti v uvodu k nekemu premišljevanju svetega rožnega venca in od takrat sem že večkrat izkusil resničnost teh besed. Na tem mestu ne bom veliko govoril o tej ideji; raje vas povabim, da si še vi pridobite izkušnjo, da to sami odkrijete tako, da ste v ljubečem odnosu z Marijo, da ji odprete srce, ji zaupate svoje veselje in žalost in jo prosite, naj vam pomaga spoznati Jezusa in mu slediti.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.