Seznam točk

Biti kristjan ni naslov, ki bi prinašal zgolj osebno zadoščenje: njegovo ime — bistvo —, je poslanstvo. Že prej smo spomnili, da Gospod vabi vse kristjane, naj bodo sol in luč zemlje; kot odmev tega naročila in z navajanjem Stare zaveze sveti Peter zapiše besede, ki z vso jasnostjo zaznamujejo to obveznost: Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Biti kristjan ni nekaj postranskega, je Božja resničnost, vključena v notranjost našega življenja; z njo pridobimo čist pogled in odločno voljo, da delamo tako, kot Bog hoče. Na ta način spoznamo, da se kristjanovo romanje na zemlji spremeni v nenehno služenje na najrazličnejše načine, odvisno od osebnih okoliščin, a vedno iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Biti kristjan pomeni delati, ne da bi pomislili na male dosežke, ki nam dajejo ugled ali vzbujajo častihlepje, tudi ne na dosego ciljev, ki so lahko videti plemeniti, kot sta človekoljubje ali sočutje ob nesrečah soljudi; pomeni napotiti se proti poslednjemu in korenitemu cilju ljubezni, ki nam jo je Jezus izkazal s tem, da je umrl za nas.

Včasih pa vidimo, da nekateri ne znajo vstopiti v to Jezusovo skrivnost. Takšna je na primer, miselnost, da je krščanstvo skupek pobožnih dejanj, ne da bi dojeli, da so le-ta povezana z običajnim življenjem, z nujnostjo, da skrbimo za potrebe drugih in si prizadevamo za odpravo krivic.

Kdor je takšne miselnosti, bi rekel, da še ni dojel, kaj pomeni, da se je Božji Sin učlovečil, da je prevzel telo, dušo in glas človeka, da je bil deležen naše usode vse do izkustva skrajno presunljive smrti. Morda nehote nekateri ljudje Kristusa obravnavajo kot tujca v človeškem okolju.

Drugi pa si predstavljajo, da je treba zato, da bi lahko bili človeški, utišati nekatere osrednje vidike krščanske dogmatike, in se vedejo, kot da bi molitveno življenje, stalni stik z Bogom, pomenilo beg pred lastnimi odgovornostmi in zapustitev sveta. Pozabljajo, da nam je ravno Jezus pokazal, do katere mere je treba ljubiti in služiti. Samo če se trudimo razumeti skrivnost Božje ljubezni, ljubezni, ki sega vse do smrti, bomo zmožni popolnoma podariti se drugim, ne da bi nas premagale težave ali brezbrižnost.

Vera v Kristusa, umrlega in vstalega, prisotna v vsakem trenutku življenja, je tista, ki razsvetljuje našo vest in nas nagovarja, naj sodelujemo z vsemi svojimi močmi pri reševanju nezgod in problemov človeške zgodovine. V tej zgodovini, ki se je začela s stvarjenjem sveta in se bo končala s koncem vekov, kristjan ni brezdomovinec. Je državljan človeške države, z dušo, polno hrepenenja po Bogu, čigar ljubezen začenja slutiti že v tem zemskem obdobju in ki ga priznava kot cilj, h kateremu smo poklicani vsi ljudje na zemlji.

Če vam moje osebno pričevanje kaj pomeni, lahko povem, da sem svoj duhovniški poklic, svojo dušnopastirsko službo vedno jemal kot nalogo, katere namen je seznaniti vsakega človeka s celoto zahtev njegovega življenja ter mu pomagati, da odkrije, kaj Bog konkretno pričakuje od njega, ne da bi to kakorkoli omejevalo sveto samostojnost in blagoslovljeno osebno odgovornost, ki sta značilni za krščansko zavest. Ta način dela in ta vir duha temeljita na spoštovanju presežnosti razodete resnice in na ljubezni do človeškega bitja. Lahko bi dodal, da temeljita tudi na gotovosti o nedoločenosti zgodovine, odprti številnim možnostim, ki jih Bog ni hotel zapreti.

Slediti Kristusu ne pomeni zateči se v tempelj, skomigniti z rameni ob razvoju družbe, ob uspehih ali zablodah ljudi in narodov. Ravno nasprotno, krščanska vera nam pomaga gledati na svet kot na Gospodovo stvaritev, torej nas nagovarja k občudovanju vsega plemenitega in lepega, k priznavanju dostojanstva vsakega človeka, narejenega po Božji podobi, in k občudovanju nadvse posebnega daru, svobode, zaradi katere smo gospodarji svojih dejanj in moremo — po nebeški milosti —, graditi svojo večno usodo.

Pomanjšali bi našo vero, jo zreducirali na raven zemeljske ideologije, če bi jo vihteli kot politično-versko zastavo in, v imenu kdove kakšne Božje oblasti, obsojali tiste, ki ne mislijo enako glede problemov, ki po naravi dopuščajo veliko različnih rešitev.