Seznam točk

Navdušuje me podrobno premišljevati opis na evangeljskih straneh: poklic prvih dvanajstih apostolov. Počasi ga premišljujmo in prosimo te svete Gospodove priče, da bi znali slediti Kristusu, kot so mu oni.

Tisti prvi apostoli — rad se jim priporočam —, niso bili, s človeškega gledišča, nič posebnega. Glede družbenega položaja so bili vsi — razen Mateja, ki si je gotovo dobro služil kruh in je vse zapustil, ko ga je Jezus za to prosil —, ribiči. Živeli so iz dneva v dan. Ponoči so lovili, da so se lahko preživljali.

A položaj v družbi ni odločilen. Niso bili izobraženi niti ne posebno inteligentni, vsaj kar se nadnaravnega tiče. Še najbolj preprosti zgledi in primerjave so jim delali preglavice in so prihajali k Učeniku: Domine, edissere nobis parabolam. Gospod, razloži nam priliko. Ko Jezus s prispodobo poveže kvas in farizeje, zmotno razumejo, da jim očita, ker niso vzeli kruha s seboj.

Ubogi, neuki. Tudi ne preprosti, odkriti. V svoji omejenosti so častihlepni. Velikokrat se prepirajo, kdo bo največji, ko bo — po njihovem prepričanju —, Kristus ustanovil na zemlji trajno Izraelovo kraljestvo. Razpravljajo in razgrevajo se ob vzvišenem trenutku, ko se pričenja Jezusovo žrtvovanje za človeštvo: v intimnosti zadnje večerje.

Vere, prav malo. Sam Jezus jim to pove. Videli so mrtve vstajati, ozdravljanje vsakovrstnih bolezni, pomnožitev kruha in rib, pomiritev viharja, izganjanje hudih duhov. Sveti Peter, izbran za glavo Cerkve, je edini, ki zna hitro odgovoriti: Ti si Mesija, Sin živega Boga. Vendar si to vero razlaga po svoje, zato si dovoli oporekati Jezusu, naj se ne žrtvuje za človeštvo. In Jezus mu mora odgovoriti: Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško. "Peter je razmišljal po človeško," razlaga sveti Janez Zlatousti, "in je prišel do zaključka, da je bilo vse tisto — trpljenje in smrt —, nevredno Kristusa, obsojanja vredno. Zato ga Jezus pokara in mu reče: ne, trpljenje zame ni nevredno; ti tako sodiš, ker misliš po človeško."

So se ti neverni možje morda odlikovali po svoji ljubezni do Kristusa? Nedvomno so ga ljubili. Vsaj v besedi. Včasih jih je navdušenje zaneslo: Pojdimo še mi, da umremo z njim! Ob uri resnice pa so vsi zbežali, razen Janeza, ki je zares ljubil z deli. Samo ta mladenič, najmlajši izmed apostolov, je ostal pod križem. Ostali niso čutili te ljubezni, močne kot smrt.

To so učenci, ki jih je izbral Gospod. Take izbere Kristus. Takšni so bili, dokler jih ni Sveti Duh razsvetlil in so postali stebri Cerkve. To so navadni možje, z napakami, s slabostmi, večji v besedah kot v dejanjih. Kljub temu jih Jezus pokliče, da jih naredi za ribiče ljudi, soodrešenike, skrbnike Božje milosti.

Pravičnost ne pomeni zgolj podvreči se nekemu pravilu, priti mora iz notranjosti, biti mora globoka, življenjska, kajti pravični živi v veri. Živeti iz vere, te besede, ki jih je kasneje apostol Pavel večkrat uporabil za premišljevanje, se obilno uresničijo v svetem Jožefu. Njegovo izpolnjevanje Božje volje ni ne navada ne formalizem, ampak nekaj spontanega in globokega. Postava, po kateri je živel vsak zaveden Jud, zanj ni bila le preprost zakonik in tudi ne hladen skupek predpisov, ampak izraz volje živega Boga. Zato je razpoznal Gospodov glas, ko se mu je na nepričakovan, presenetljiv način razodel.

Zgodba svetega očaka je preprosto življenje, toda ne lahko. Po prvih težkih trenutkih spozna, da je bil Marijin Sin spočet od Svetega Duha. In to Dete, Božji Sin, iz Davidovega rodu, se rodi v hlevu. Angeli slavijo njegovo rojstvo in pomembne osebnosti iz daljnih krajev se mu pridejo poklonit, a kralj v Judeji mu želi smrti in zato mora Dete bežati. Božji Sin je na videz nebogljeno dete, ki bo živelo v Egiptu.

Ko sveti Matej v svojem evangeliju opisuje te prizore, stalno poudarja Jožefovo zvestobo, ko brez omahovanja izpolnjuje Božje ukaze, čeprav bi se mu namen teh ukazov včasih lahko zdel nejasen, ali pa bi mu bila povezava z ostalimi Božjimi načrti prikrita.

Cerkveni očetje in duhovni pisci velikokrat poudarjajo trdnost vere svetega Jožefa. O besedah angela, ki mu naroča, naj beži pred Herodom in se nastani v Egiptu, pravi Janez Zlatousti: "Ko to sliši, se Jožef ne zgraža in ne pravi: to je uganka. Ti sam si dal vedeti, da bo On rešil svoj narod, zdaj pa ne samo, da še samega sebe ni zmožen rešiti, ampak moramo bežati in se podati na dolgo pot. To je v nasprotju s tvojo obljubo. Jožef ne razmišlja na ta način, ker je zvest mož. Tudi ne sprašuje, kdaj se bo vrnil, čeprav je angel pustil to vprašanje odprto, saj mu je rekel: ostani tam — v Egiptu —, dokler ti ne sporočim. Kljub temu si ne dela problemov, ampak uboga in veruje in z veseljem prenaša vse preizkušnje."

Jožefova vera ne omahuje, njegova poslušnost je vselej natančna in hitra. Če naj bi bolje razumeli, kar nas s tem sveti očak uči, je dobro upoštevati to, da je njegova vera dejavna in da njegova poslušnost ni pokorščina nekoga, ki bi pustil, da ga odnese tok dogodkov. Kajti krščanska vera je nekaj najbolj nasprotnega popustljivosti ali pomanjkanju notranje aktivnosti in energije.

Jožef se je brez pridržkov predal v Božje roke, vendar se ni nikdar odrekel presoji dogodkov in tako je dosegel tisto stopnjo razumevanja Božjih del, ki je resnična modrost. Na ta način je polagoma spoznal, da imajo nadnaravne zamisli Božjo skladnost, ki je včasih v nasprotju s človeškimi načrti.

V različnih okoliščinah svojega življenja očak ne preneha premišljevati, niti ne odstopi od svoje odgovornosti. Nasprotno: v službo veri nameni vse svoje človeško izkustvo. Ko se vrača iz Egipta in izve, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Naučil se je gibati znotraj Božjega načrta in, kot potrditev, da Bog res hoče to, kar sam sluti, prejme naročilo, naj se umakne v Galilejo.

Taka je bila Jožefova vera: polna, zaupljiva, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji, v razumni pokorščini. Z vero pa tudi dobrota, ljubezen. Njegova vera se staplja z Ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je izpolnjeval obljube, dane Abrahamu, Jakobu, Mojzesu; z ljubeznivostjo moža do Marije in z ljubeznivostjo očeta do Jezusa. Vera in ljubezen v pričakovanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje —, začenjal Bog: odrešenje vsega človeštva.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. Ljudje ter njihovo življenje in sreča so tako pomembni, da se sam Božji Sin izroči za njihovo rešitev, očiščenje, povišanje. "Kdo ne bi ljubil tako ranjenega Srca?" se je ob tem spraševala kontemplativna duša. In dalje: "Kdo ne bi na ljubezen odgovarjal z ljubeznijo? Kdo ne bi objel tako čistega Srca? Mi, ki smo iz mesa, bomo ljubezen vračali z ljubeznijo, objeli našega ranjenca, ki so mu brezbožniki prebodli roke in noge, stran in Srce. Prosimo ga, naj blagovoli naše srce povezati z vezjo svoje ljubezni in ga raniti s sulico, kajti še vedno je trdo in nespokorjeno."

To so misli, čustva in besede, ki so jih zaljubljene duše od nekdaj namenjale Jezusu. Če pa naj bi razumeli ta jezik, da bi zares poznali človeško srce in Kristusovo Srce in Božjo ljubezen, sta potrebni vera in ponižnost. V veri in ponižnosti nam je sveti Avguštin zapustil svetovno znane besede: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."

Kadar pozabimo na ponižnost, se človek poskuša polastiti Boga, vendar ne na Božji način, ki nam ga je omogočil sam Kristus z besedami: vzemite in jejte, to je moje telo, temveč tako, da skuša Božjo veličino stlačiti v človeške okvire. Razum, ta hladni in slepi razum, ki ni razum, ki izhaja iz vere, niti prava razumnost človeka, zmožnega uživati in ljubiti stvari, se sprevrže v krivičnost tistega, ki vse podreja svojim skromnim izkušnjam, ki zmanjšajo nadnaravno resničnost in človeško srce prekrijejo s skorjo, neobčutljivo za vzgibe Svetega Duha. Naš ubogi razum bi bil izgubljen, če ne bi Bog s svojo usmiljeno močjo prebil meja naše bede: Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Duša pa ponovno zažari v luči in se napolni z veseljem, zaradi obljub Svetega pisma.

Z vami imam načrte blaginje in ne nesreče, je Bog oznanil skozi usta preroka Jeremija. Liturgija te besede pripisuje Jezusu, kajti v Njem se nam z vso jasnostjo pokaže, da nas Bog ljubi na ta način. Ne pride, da bi nas obsodil, nam očital naše pomanjkljivosti in našo omejenost; pride, da bi nas rešil, nam odpustil, nas opravičil, nam prinesel mir in veselje. Če odkrijemo ta čudoviti odnos Gospoda do Njegovih otrok, se bodo naša srca gotovo spremenila in spoznali bomo, da se pred našimi očmi odpira povsem nov pogled, poln smisla, globine in luči.

Vrnimo se zopet k temi, ki nam jo predlaga Cerkev: Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebo, angeli prepevajo! Mislim tudi na radost svetega Jožefa, njenega prečistega ženina, ki jo je pričakoval v raju. Toda vrnimo se na zemljo. Po veri vemo, da je naše sedanje življenje tu spodaj le obdobje romanja, potovanja; ne bo manjkalo žrtev, trpljenja, pomanjkanja. Pa vendar mora biti veselje vedno protiutež vsemu temu.

Služite Gospodu z veseljem; drugega načina služenja Njemu ni. Bog ljubi veselega darovalca, takega, ki se povsem preda v prijetni daritvi, saj ni razloga, ki bi opravičeval žalost.

Morda se vam zdi ta optimizem pretiran, ker vsi ljudje poznajo svoje pomanjkljivosti in neuspehe, doživljajo trpljenje, utrujenost, nehvaležnost, morda sovraštvo. Če smo kristjani enaki drugim, kako bi bili lahko brez teh tipično človeških lastnosti?

Naivno bi bilo zanikati pogosto prisotnost trpljenja in potrtosti, žalosti in osamljenosti na našem romanju po tem svetu. Po veri smo z gotovostjo spoznali, da vse to ni rezultat naključja in da človekova usoda ni pot v izničenje njegovih želja po sreči. Vera nas uči, da ima vse Božji smisel, saj v svojem bistvu pripada klicu, ki nas vodi v Očetovo hišo. To nadnaravno gledanje na zemeljsko bivanje kristjana ne poenostavlja človeške kompleksnosti, temveč človeku zagotavlja, da je ta kompleksnost lahko prepletena z Božjo močjo, trdno in neuničljivo vezjo, ki življenje na zemlji povezuje z dokončnim življenjem v Domovini.

Praznik Marijinega vnebovzetja govori o resničnosti tega veselega upanja. Še vedno smo romarji, toda naša Mati je šla pred nami in nam že kaže konec poti; zagotavlja nam, da je mogoče doseči cilj in da ga z zvestobo tudi bomo dosegli. Kajti presveta Devica ni samo naš zgled; je pomoč kristjanom. Na našo prošnjo — Monstra te esse Matrem —, pa nam ne zna niti noče odreči svoje materinske skrbi.