Seznam točk

Nič drugega vam nisem imel namena povedati za prvo nedeljo v adventu, v času, ko štejemo dneve, ki nas približujejo rojstvu Odrešenika. Spoznali smo, kaj je poklic kristjana; kako Gospod zaupa v nas, da popeljemo duše k svetosti, da jih približamo Njemu, pridružimo Cerkvi, razširimo Božje kraljestvo v vsa srca. Gospod nas hoče predane, verne, obzirne, ljubeznive. Želi nas svete, zelo njegove.

Po eni strani, napuh, čutnost in nejevolja, egoizem; po drugi ljubezen, predanost, usmiljenje, ponižnost, požrtvovalnost, veselje. Izbrati moraš. Poklican si bil v življenje vere, upanja in ljubezni. Ne moreš zgrešiti in ostati v povprečni osamljenosti.

Nekoč sem videl orla, zaprtega v železno kletko. Bil je umazan, napol oskubljen; med kremplji je imel kos mrhovine. Takrat sem pomislil, kaj bi bilo z mano, če bi zapustil poklic, ki mi ga je Bog podelil. Hudo mi je bilo za tisto osamljeno žival, zaprto, ki je bila ustvarjena za višave, da bi gledala naravnost proti soncu. Lahko se povzpnemo do ponižnih višav Božje ljubezni, služenja vsemu človeštvu. Za to pa je potrebno, da v naših dušah ni temnih kotičkov, v katere luč Jezusa Kristusa ne more posvetiti. Odkrižati se moramo vseh skrbi, ki nas oddaljujejo od Njega; in tako bo Kristus v tvojem razumu, Kristus na tvojih ustnicah, Kristus v tvojem srcu, Kristus v tvojih delih. Vse življenje — srce in dela, razum in besede —, polno Boga. Vzravnajte se in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje, smo brali v evangeliju. Adventni čas je čas upanja. Obzorje naše krščanske poklicanosti, ta enotnost življenja, katere gonilna sila je navzočnost Boga, našega Očeta, more in mora biti vsakodnevna realnost.

To prosi našo Gospo skupaj z mano. Premišljuj, kako je ona prestajala tiste mesece v pričakovanju Sina, ki se bo rodil. Naša Gospa, sveta Marija, bo dosegla, da boš alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam!

Vstopili smo v postni čas: čas pokore, očiščevanja, spreobrnjenja. To ni lahka naloga. Krščanstvo ni udobna pot, ne zadošča biti v Cerkvi in pustiti, da leta minevajo. V našem življenju, življenju kristjanov, je prvo spreobrnjenje — tisti edinstveni trenutek, ki se ga vsakdo spominja, v katerem jasno spoznamo vse, kar Gospod pričakuje od nas —, pomembno, a še pomembnejša in še težja so spreobrnjenja, ki sledijo. Če pa naj bi s temi kasnejšimi spreobrnjenji olajšali delo Božji milosti, je potrebno ohraniti mladostno dušo, klicati h Gospodu, znati slišati, odkriti, kaj je šlo narobe, prositi odpuščanja.

Invocabit me et ego exaudiam eum, beremo pri liturgiji te nedelje, če kličete k meni, vas bom uslišal, pravi Gospod. Pomislite na to čudovito Božjo skrb do nas, ko nas je vedno pripravljen poslušati, pozoren vsak trenutek na besede človeka. Ob vsakem času — še posebno pa zdaj, ko je naše srce pripravljeno, odločeno, da se prečisti —, nas On sliši in ne bo nepozoren na to, kar ga prosi skesano in ponižno srce.

Gospod nas sliši, da bi posredoval, da bi prišel v naše življenje, da bi nas odrešil zla in nas napolnil z dobrim: eripiam eum et glorificabo eum, rešil ga bom in poveličal, pravi o človeku. Upanje na slavo torej; kot tolikokrat poprej imamo že tukaj začetek notranjega gibanja, duhovnega življenja. Upanje na poveličanje podpre našo vero in spodbudi našo ljubezen. Na ta način se vse tri kreposti, Božje kreposti, po katerih postajamo podobni Bogu, spravijo v tek.

Je mogoče še boljše začeti postni čas? Obnovili smo vero, upanje, ljubezen. V tem je izvir duha spokornosti, želje po očiščenju. Postni čas ni le priložnost, da okrepimo svoja zunanja dejanja mrtvičenja. Če bi mislili, da je samo to, bi spregledali njihov globoki pomen v krščanskem življenju, kajti ta zunanja dejanja so — ponavljam —, sad vere, upanja in ljubezni.

Instaurare omnia in Christo, sveti Pavel kot z geslom naroči kristjanom iz Efeza; oblikovati ves svet v Jezusovem duhu in postaviti Kristusa v središče vseh stvari. Si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Kristus je s svojim učlovečenjem, s svojim delom v Nazaretu, s svojim učenjem in čudeži po krajih Judeje in Galileje, s smrtjo na križu in z vstajenjem središče stvarstva, Prvorojenec in Gospod vseh živih bitij.

Poslanstvo nas kristjanov je v tem, da oznanjamo Kristusovo kraljestvo, da ga oznanjamo s svojo besedo in svojimi deli. Gospod hoče imeti svoje na vseh razpotjih tega sveta. Nekatere pokliče v puščavo, da se oddaljijo od nestalnosti človeške družbe ter s svojim pričevanjem druge spominjajo, da Bog obstaja. Nekaterim zaupa duhovniško službo. Veliko večino ljudi pa si želi sredi sveta, v povsem zemeljskih opravilih. Zato morajo ti kristjani ponesti Kristusa v vsa okolja, kjer se odvijajo človeške dejavnosti: v tovarno, v laboratorij, na polje, v obrtniško delavnico, na ceste velikih mest in na gorske poti.

Na tem mestu se rad spomnim prizora pogovora med Kristusom in učencema iz Emavsa. Jezus hodi ob teh dveh možeh, ki sta izgubila skoraj vse upanje, tako da se jima življenje začenja zdeti nesmiselno. Razume njuno stisko, prodre v njuni srci in jima posreduje nekaj tistega življenja, ki biva v Njem.

Ko dospejo v mesto in Jezus namerava nadaljevati pot, ga učenca zadržita in skoraj prisilita, da ostane z njima. Nato ga prepoznata po lomljenju kruha: Gospod, vzklikneta, je bil z nama! In rekla sta drug drugemu: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma? Vsak kristjan mora zagotoviti navzočnost Kristusa med ljudmi; delati mora tako, da njegovi bližnji zaznajo bonus odor Christi, prijeten Kristusov vonj, ravnati tako, da se prek dejanj učenca razkrije obraz Učitelja.

Praznik Gospodovega vnebohoda pa nam kaže še drugo resničnost; Kristus, ki nas spodbuja k tej nalogi na zemlji, nas pričakuje v nebesih. Z drugimi besedami: življenje na tem svetu, ki ga ljubimo, ni dokončno, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje nespremenljivo mesto.

Pa vendar pazimo, da si Božje besede ne bomo razlagali v preozkih okvirih. Gospod ne želi, da bi bili nesrečni na tej poti in bi samo čakali na tolažbo v onstranstvu. Gospod hoče, da bi bili srečni tudi tu, a da bi hrepeneli po dokončni izpolnitvi te druge sreče, s katero nas samo On lahko napolni za večno.

Premišljevanje nadnaravnih resničnosti, delovanje milosti v naših dušah, ljubezen do bližnjega kot okusen sad ljubezni do Boga na tem svetu že predstavljajo predujem nebes, začetek, ki mora iz dneva v dan rasti. Kristjani ne maramo dvojnega življenja; ohranjamo enotnost življenja, preprostega in močnega, v katerem se zlivajo in prepletajo vsa naša dejanja.

Kristus nas pričakuje. Naša domovina pa je v nebesih, a hkrati na zemlji, sredi težav, krivic, nerazumevanja, vendar tudi sredi veselja in radosti, ki nam jo daje zavest, da smo ljubljeni Božji otroci. Vztrajali bomo v službi našemu Bogu in videli, kako se bosta povečala število in svetost te krščanske vojske miru, tega ljudstva soodrešiteljev. Bodimo kontemplativne duše in se v stalnem dialogu ob vsaki uri pogovarjajmo z Gospodom; od prve misli zjutraj do zadnje zvečer izročajmo svoje srce Jezusu, našemu Gospodu, in se trudimo priti k Njemu po naši Materi, sveti Mariji, in po Njem k Očetu in Svetemu Duhu.

Če nam kljub vsemu Jezusov vnebohod pušča v duši grenak priokus žalosti, se zatecimo k njegovi Materi, kot so to storili apostoli: tedaj so se (…) vrnili v Jeruzalem. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi (…) z Jezusovo materjo Marijo.

Najboljša pot, da nikoli ne izgubimo apostolskega poguma in resnične želje služiti vsem ljudem, je lahko samo polnost življenja v veri, upanju in ljubezni, z eno besedo: svetost. Ne poznam drugega recepta za to kot osebno svetost.

Združeni s celotno Cerkvijo danes praznujemo zmagoslavje Matere, Hčere in Neveste Boga. In kot smo se za veliko noč veselili Gospodovega vstajenja tri dni po njegovi smrti, smo zdaj veseli, ker je Marija, potem ko je spremljala Jezusa od Betlehema do križa, končno ob Njem z dušo in telesom in uživa večno slavo. Tak je skrivnostni Božji načrt: naša Gospa, ki je v polnosti sodelovala pri našem odrešenju, je morala od blizu slediti korakom svojega Sina — revščina v Betlehemu, skrito življenje običajnega dela v Nazaretu, razkritje njegove Božje narave v Kani Galilejski, zasramovanje v trpljenju in Božja daritev križa ter večna blaženost v raju.

Vse to je neposredno povezano z nami, saj mora ta nadnaravni načrt postati tudi naša pot. Marija nam kaže, da je ta pot možna, da je zanesljiva. Ona je hodila pred nami po poti posnemanja Kristusa in poveličanje naše Matere predstavlja trdno upanje za naše rešenje. Zato jo imenujemo spes nostra in causa nostrae laetitiae, naše upanje in razlog našega veselja.

Nikoli ne smemo opustiti zaupanja v to, da bomo postali sveti, da bomo sprejeli Božje povabilo, da bomo vztrajali do konca. Bog, ki je v nas začel delo posvečevanja, bo to delo tudi končal. Kajti če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Na ta praznik vse kliče k veselju. Trdno upanje v našo osebno svetost je Božji dar. Toda človek ne more ostati pasiven. Spomnite se Kristusovih besed: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Ga vidite? Križ vsak dan. Nulla dies sine cruce! Noben dan brez križa; noben dan, ko si ne bi naložili Gospodovega križa, ko ne bi sprejeli njegovega jarma. Zato vas tudi nenehno spominjam, da je veselje vstajenja posledica trpljenja križa.

Kljub temu se ne bojte, kajti Gospod sam nam je rekel: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Sveti Janez Zlatousti razlaga: "Pridite, a ne, da bi polagali račune, temveč bili odrešeni svojih grehov; pridite, ne zato, ker bi potreboval slavo, ki mi jo lahko izkažete, potrebujem pa vaše rešenje … Ne bojte se, ko slišite govoriti o jarmu, saj je prijeten; ne bojte se, če govorim o bremenu, saj je lahko."

Pot našega osebnega posvečevanja vsak dan vodi preko križa; ta pot ni nesrečna, saj nam pomaga sam Kristus in z Njim žalost ni mogoča. Rad ponavljam: In laetitia, nulla dies sine cruce! Z dušo, polno veselja, noben dan brez križa.