Seznam točk

Kako naj si razlagamo tako zaupno molitev, to gotovost, da ne bomo podlegli v boju? To prepričanje ima svojo podlago v dejstvu, ki ga bom vedno občudoval: v našem Božjem otroštvu. Gospod, ki nas v tem postnem času nagovarja k spreobrnjenju, ni nikakršen gospodovalen tiran, pa tudi ne tog in neizprosen sodnik: je naš Oče. Govori nam o naših grehih, naših napakah, o pomanjkanju naše velikodušnosti, toda zato, da bi nas odrešil vsega tega, da nam obljubi svoje prijateljstvo in ljubezen. Zavest o našem Božjem otroštvu daje veselje našemu spreobrnjenju, pove nam, da se vračamo v Očetovo hišo.

Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei. Vsi ljudje so Božji otroci. Vendar sin lahko pred očetom reagira na različne načine. Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke, kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega, in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje, zaradi katerega ga prosimo — kot majhni otroci —, za zvezde!

Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.

Glejte, ničesar novega ne odkrivam. Spomnite se prilike, ki nam jo je Božji Sin pripovedoval, da bi spoznali ljubezen Očeta, ki je v nebesih: prilike o izgubljenem sinu.

Ko je bil še daleč, pravi Sveto pismo, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. To so besede Svetega pisma: ga je poljubil, zasul ga je s poljubi. Se je mogoče izraziti še bolj človeško? Je mogoče na še bolj slikovit način opisati očetovsko ljubezen Boga do ljudi?

Pred Bogom, ki nam hiti naproti, ne moremo ostati tiho; s svetim Pavlom kličemo Abba, Pater! Oče, Oče moj! Kljub temu, da je Stvarnik vesolja, mu niso mar visokodoneči naslovi in tudi ne pogreša priznavanja svojega gospostva. Hoče, da ga kličemo Oče, da uživamo v tej besedi in da se nam ob tem duša napolni z veseljem.

Na neki način je človeško življenje stalno vračanje v hišo našega Očeta. Vračanje preko skesanosti, spreobrnitve srca, ki pomeni željo po spremembi, trdno odločitev, da se bomo poboljšali, kar se zatorej pokaže v požrtvovalnih dejanjih in predanosti. Vrnitev v Očetovo hišo po zakramentu sprave, pri katerem si z izpovedjo svojih grehov oblečemo Kristusa ter tako postanemo njegovi bratje, člani Božje družine.

Bog nas pričakuje, kot oče v priliki, z odprtimi rokami, čeprav si tega ne zaslužimo. Naš dolg ni važen. Kot v primeru izgubljenega sina, je potrebno le, da odpremo svoje srce, da zahrepenimo po domu svojega Očeta, da se čudimo in veselimo nad Božjim darom, da se lahko imenujemo in smo, kljub tako slabemu odzivu s svoje strani, resnično Njegovi otroci.

Vstopimo v canon z otroško zaupljivostjo, ki našega Očeta Boga imenuje dobri. Prosimo ga za Cerkev in za vse člane Cerkve: za papeža, za našo družino, za naše prijatelje in kolege. Katoličan pa zaradi svojega vesoljnega srca prosi za ves svet, saj v svoji navdušeni gorečnosti ne sme nikogar izključiti. V želji, da bo naša prošnja sprejeta, se spomnimo naše povezanosti s slavno vedno Devico Marijo in peščico oseb, ki so prve sledile Kristusu in umrle zanj.

Quam oblationem … Približuje se trenutek posvetitve. Pri maši je spet Kristus tisti, ki po duhovniku deluje: To je moje telo. To je kelih moje krvi. Jezus je z nami! Ljubezen narekuje brezmejno Božjo norost, ki se s transsubstanciacijo ponavlja. Naj bi danes, ko se bo ta trenutek spet ponovil, znali brez besed povedati Gospodu, da nas nič ne bo oddaljilo od njega, da nas njegova pripravljenost — nemočna —, da ostane v tako krhki podobi kruha in vina, po lastni odločitvi vklene: praesta meae menti de te vivere, et te illi semper dulce sapere, naj živim od tebe, milostno mi daj, in sladkost naj tvojo čutim vekomaj.

Prošnje si kar sledijo, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da prosimo: za svoje pokojne, za nas same. Tu pridejo na dan naše nezvestobe, naše bede. Velika je teža, a On jo hoče nositi zaradi nas in z nami. Canon se konča z novo prošnjo k presveti Trojici: per Ipsum, et cum Ipso, et in Ipso … po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, naši ljubezni, Tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha, vsa čast in slava na vse veke vekov.

Morda mi boste rekli: ampak malo ljudi hoče to poslušati in še manj živeti. Vem. Svoboda je močna in zdrava rastlina, ki ne uspeva med skalami, trnjem ali na uhojenih poteh. To se je pokazalo, še preden je Kristus prišel na zemljo.

Spomnite se drugega psalma: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu. Vidite? Nič novega. Kristusu so nasprotovali, še preden se je rodil; nasprotovali so mu, ko so njegove miroljubne noge stopale po poteh Palestine; preganjali so ga kasneje in to delajo še danes, tako da napadajo ude njegovega mističnega in kraljevega telesa. Zakaj tolikšno sovraštvo, zakaj to izživljanje nad nedolžno preprostostjo, zakaj to splošno teptanje svobode posameznikove vesti?

Pretrgajmo njihove spone, njihove vezi vrzimo s sebe. Trgajo prijetne vezi, odrivajo od sebe breme, čudovito breme svetosti in pravičnosti, milosti, ljubezni in miru. Ljubezen jih spravlja v bes in posmehujejo se nemočni dobroti Boga, ki se odpove legijam svojih angelov, ki bi ga lahko branili. Če bi Gospod pristal na dogovor, če bi nekaj nedolžnih žrtvoval za množico krivih, bi se morda celo poskusili sporazumeti z njim. Vendar ni takšna Božja logika. Naš Oče je resnično oče in pripravljen je odpustiti tisočem krivičnih, če je med njimi le deset pravičnih. Tisti, ki jih žene sovraštvo, ne morejo razumeti tega usmiljenja, poleg tega pa jih krepi občutek, ki izhaja iz krivičnosti, da namreč na zemlji ne morejo biti kaznovani.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje. Potem jim spregovori v svoji jezi, v svojem srdu jih prestraši. Kako upravičena je Božja jeza in kako primeren njegov bes, kako velika pa tudi njegova milosrčnost!

Jaz sem posvetil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori. Razglasil bom Gospodov zakon. Rekel mi je: Ti si moj sin, danes sem te rodil. Usmiljenje Boga Očeta nam je dalo za kralja njegovega Sina. Ko grozi, se razneži; napove svojo jezo in nam podari ljubezen. Ti si moj sin; s temi besedami se obrača na Kristusa ter nate in name, če se odločiva biti alter Christus, ipse Christus.

Besede ne dohajajo srca, ki je ganjeno od tolikšne Božje ljubezni. Bog nam pravi: ti si moj sin. Ne neznanec, ne služabnik, s katerim se dobro ravna, ne prijatelj, kar bi bilo že veliko. Sin! Daje nam prosto pot, da z Njim živimo sinovsko pobožnost in, upam si reči, tudi predrznost otroka, ki mu oče ne more ničesar odreči.