Seznam točk

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!

Jezus je hudiču, princu teme, rekel ne. In takoj se pokaže luč. Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. Jezus je prestal preizkušnjo. Resnično preizkušnjo, kajti, razlaga sveti Ambrož, "kot Bog se ni poslužil svoje moči (čemu bi nam sicer služil njegov zgled?), ampak je kot človek uporabil pomoč, ki je njemu in nam skupna."

Hudič je na zvit način navajal Staro zavezo: Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. A Jezus je s tem, ko ni hotel preizkušati svojega Očeta, vrnil svetopisemskemu odlomku pravi smisel. Kot nagrada za zvestobo pa pridejo, ko pride čas, služabniki Boga Očeta in mu strežejo.

Dobro je premišljevati o načinu, kako je Satan skušal našega Gospoda Jezusa Kristusa: svoje besede utemeljuje z besedili iz svetih knjig, jih izkrivlja, in bogokletno iznakazi njihov pomen. Jezus se ne pusti zavesti, Beseda, ki je meso postala, dobro pozna Božjo besedo, zapisano za odrešenje ljudi, ne pa za ustvarjanje zmede in obsodbo. Kdor je z Jezusom Kristusom združen v ljubezni, lahko zaključimo, se ne bo nikdar pustil prevarati zahrbtnemu izrabljanju Svetega pisma, ker ve, da je skušati zmesti krščansko prepričanje običajno hudičevo delo, pri čemer zvijačno uporablja besede neskončne Modrosti in se trudi — iz luči —, napraviti temo.

Oglejmo si še poseg angelov v Jezusovo življenje, da bomo bolje razumeli njihovo poslanstvo — angelsko poslanstvo —, v življenju vsakega človeka. Krščansko izročilo opisuje angele varuhe kot velike prijatelje, ki jih je Bog postavil k vsakemu človeku, da ga spremljajo na njegovih potih. Zato nas vabi, da stopimo v stik z njimi, da se zatečemo k njim.

Ko nas Cerkev vabi k premišljevanju teh odlomkov iz Kristusovega trpljenja, nas spominja, da je tudi v postnem času, ko priznavamo, da smo grešniki, polni bednosti, potrebni očiščenja, prostor za veselje. Postni čas je obenem čas trdnosti in radosti; navdati se moramo s pogumom, saj nam Gospodove milosti ne bo manjkalo, ker bo Bog ob naši strani in nam bo poslal svoje angele, da bodo naši sopotniki, previdni svetovalci na naši poti, naši sodelavci v vseh naših nalogah. In manibus portabunt te, ne forte offendas ad lapidem pedem tuum, nadaljuje psalm, angeli te bodo nosili na rokah, da z nogo ne udariš ob kamen.

Je pa treba znati ravnati z angeli. Moraš se obrniti nanje sedaj, povedati svojemu angelu varuhu, da te nadnaravne vode postnega časa niso spolzele mimo tvoje duše, temveč so prodrle v globočino, ker si skesanega srca. Prosi jih, naj posredujejo Gospodu tvojo dobro voljo, ki je po Božji milosti vzklila v naši bednosti kot lilija, ki zraste na gnojišču. Sancti Angeli, Custodes nostri: defendite nos in proelio, ut non pereamus in tremendo iudicio. Sveti angeli varuhi, branite nas v boju, da ob strašni sodbi ne bomo pogubljeni.