Seznam točk

Vendar zaradi izkušnje greha ne smemo podvomiti o svojem poslanstvu. Naši grehi zagotovo lahko otežijo spoznavanje Kristusa. Zato se moramo spopasti s svojimi osebnimi slabostmi, poiskati očiščenje; vse to v zavesti, da nam Bog ni obljubil popolne zmage nad zlom že v tem življenju, temveč da od nas zahteva boj. Sufficit tibi gratia mea, dovolj ti je moja milost, je Bog odgovoril Pavlu, ki je prosil, da bi bil osvobojen trna, ki ga je poniževal.

Božja moč se kaže v naši slabotnosti in nas spodbuja, da se borimo proti svojim pomanjkljivostim, čeprav vemo, da v teku svojega zemeljskega bivanja nikdar ne bomo dosegli popolne zmage. Krščansko življenje pomeni neprestano začenjati in znova začenjati, pomeni prenavljati se vsak dan.

Kristus vstane v nas, če postanemo soudeleženi pri Njegovem križu in Njegovi smrti. Ljubiti moramo križ, predanost, mrtvičenje. Krščanski optimizem ni osladen niti ne gre pri tem za človeško zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. To je optimizem, ki korenini v zavesti svobode in v veri v milost; optimizem, zaradi katerega od samih sebe zahtevamo, da se potrudimo in odgovorimo na Božji klic.

Tako se, ne več kljub naši bedi, temveč na neki način s pomočjo naše bede, našega življenja ljudi iz mesa in blata, razodeva Kristus: v prizadevanjih, da bi bili boljši, da bi uresničili ljubezen, ki želi biti čista, da bi obvladali sebičnost, se popolnoma predali drugim in svoje življenje spremenili v nenehno služenje.

Kristjani velike zaklade milosti nosimo v lončenih posodah. Bog je svoje darove zaupal krhki in slabotni človeški svobodi in čeprav nam Božja moč zagotovo pomaga, naše poželenje, udobnost in ponos to včasih zavračajo in nas pehajo v greh. Že več kot četrt stoletja, ko v molitvi Vere izpovedujem svojo vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, pogosto dodam kljub težavam. Ko govorim o tej svoji navadi in me kdo vpraša, na kaj s tem mislim, mu odgovorim: na tvoje in svoje grehe.

Vse to drži, vendar nam kljub temu ne daje nikakršnega pooblastila, da bi Cerkev sodili na človeški način, brez teološke vere, in se osredotočali zgolj na večjo ali manjšo krepost določenih duhovnikov ali kristjanov. Takšno ravnanje bi bilo površno. V Cerkvi ni najpomembneje videti, kako se odzivamo ljudje, temveč videti to, kar dela Bog. Cerkev je ravno to: Kristus, navzoč med nami; Bog, ki se bliža človeštvu, da bi ga rešil, ki nas kliče s svojim razodetjem, ki nas posvečuje s svojo milostjo, ki nas nenehno podpira s svojo pomočjo, v malih in velikih bojih vsakdanjega življenja.

To nam lahko vzbudi nezaupanje v ljudi in pravzaprav je naša dolžnost, da samim sebi ne zaupamo in da svoje dneve kronamo z mea culpa, v globokem in iskrenem kesanju. Nimamo pa pravice dvomiti v Boga. Dvomiti v Cerkev, v njen božanski izvor, v rešilno moč njenih naukov in zakramentov pa pomeni dvomiti v Boga samega in ne verjeti popolnoma v resničen prihod Svetega Duha.

Sveti Janez Zlatousti piše: "Preden je bil Kristus križan, ni bilo sprave. In dokler ni bilo sprave, Sveti Duh ni bil poslan … Odsotnost Svetega Duha je bila znamenje Božje jeze. Ko zdaj vidiš, da je bil v polnosti poslan, ne dvomi v spravo. A če bi vprašali: Kje je zdaj Sveti Duh? O njegovi navzočnosti je bilo mogoče govoriti, ko so se dogajali čudeži, mrtvi vstajali in gobavi bili ozdravljeni. Kako pa naj zdaj vemo, da je zares navzoč? Ne skrbite. Pokazal vam bom, da je Sveti Duh tudi zdaj med nami …

Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli reči: Gospod, Jezus, kajti nihče ne more reči: Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu (1 Kor 12, 3). Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli z zaupanjem moliti. Pri molitvi dejansko pravimo: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6, 9). Če Svetega Duha ne bi bilo, Boga ne bi mogli klicati Oče. Kako to vemo? Apostol nas pouči: Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče (Gal 4, 6).

In ko boš klical Boga Očeta, se spomni, da je Duh nagnil tvojo dušo in ti položil v usta to molitev. Če Svetega Duha ne bi bilo, v Cerkvi ne bi bilo niti ene besede modrosti ali spoznanja, kajti zapisano je: enemu je po Duhu dana beseda modrosti (1 Kor 12, 8) … Če Sveti Duh ne bi bil navzoč, Cerkev ne bi obstajala. Ker pa Cerkev obstaja, je gotovo, da tudi Sveti Duh ne manjka."

Človeškim pomanjkljivostim in omejitvam navkljub vztrajam: Cerkev je znamenje in na neki način — ne v strogem smislu, kot je bilo bistvo sedmih zakramentov Nove zaveze dogmatično definirano — univerzalen zakrament Božje navzočnosti v svetu. Biti kristjan pomeni, da nas je Bog prerodil in poslal ljudem oznanjat rešitev. Če bi imeli močno in živo vero in bi pogumno pričevali o Kristusu, bi videli, kako se pred našimi očmi dogajajo čudeži kot v času apostolov.

Kajti tudi zdaj se vrača vid slepim, ki niso več mogli gledati v nebo in opazovati Božjih čudes; daje se svoboda šepavim in hromim, ki so jih vezale strasti in katerih srca niso več znala ljubiti; sluh se vrača gluhim, ki niso hoteli poznati Boga; dogaja se, da spregovorijo nemi, ki so imeli jezik ohromljen, ker niso hoteli priznati svojih porazov; da oživijo mrtvi, v katerih je greh uničil življenje. Še enkrat smo dokazali, da je Božja beseda živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prav tako kot prvi kristjani z veseljem občudujemo moč in delovanje Svetega Duha v razumu in volji njegovih bitij.

Sredi omejitev, lastnih našemu trenutnemu položaju, saj greh še vedno na neki način prebiva v nas, kristjan z novo jasnostjo vidi vse bogastvo Božjega otroštva, ko namreč spozna svojo popolno svobodo, ker dela v stvareh svojega Očeta, in ko njegovo veselje postane trajno, ker nič ne more uničiti njegovega upanja.

To je hkrati čas, ko je kristjan sposoben občudovati tudi vse lepote in čudesa zemlje, ceniti vse bogastvo in vso dobroto, ljubiti z vso pristnostjo in čistostjo, za kateri je bilo ustvarjeno človeško srce; ko se njegova žalost zaradi greha nikoli ne izrodi v zagrenjeno, obupano ali oholo dejanje, ker mu skesanost in zavedanje človeške šibkosti pomagata, da se ponovno poistoveti s Kristusovim hrepenenjem po odrešitvi in globlje čuti solidarnost z vsemi ljudmi. In nazadnje je to čas, ko kristjan v sebi z gotovostjo izkusi moč Svetega Duha, tako da mu lastni padci poslej ne vzamejo poguma, saj predstavljajo povabilo, naj začne znova in bo še naprej zvesta Kristusova priča na vseh razpotjih življenja, kljub osebnim težavam, v teh primerih običajno manjšim pregreškom, ki komaj zmotijo dušo; in tudi če bi bili grehi veliki, z zakramentom svete spovedi in skesanostjo ponovno doseže mir Boga in je spet dobra priča njegovega usmiljenja.

Takšno je, v kratkem pregledu, ki ga je komaj mogoče izraziti s skromnimi človeškimi besedami, bogastvo vere in življenje kristjana, če se ta da voditi Svetemu Duhu. Zato ne morem končati drugače, kot da se še sam pridružim prošnji, vsebovani v enem izmed liturgičnih spevov binkoštnega praznika, ki je kot odmev nepretrgane molitve celotne Cerkve: O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno. Po tebi naj spoznavamo Očeta in Sina Božjega, in v tebe trdno verujemo, ki izhajaš večno iz obeh.

Morda bomo kdaj začutili skušnjavo, da je vse to lepo, kakor nemogoče sanje. Govoril sem vam o prenovi vere in upanja. Ostanite trdni, popolnoma prepričani, da bodo Božje čudovitosti izpolnile naše nade. A potrebno je, da se resno usidramo v krščanski kreposti upanja.

Ne navadimo se na čudeže, ki se dogajajo med nami, na to občudovanja vredno skrivnost, da Gospod vsak dan pride k nam po duhovnikovih rokah. Jezus nas hoče budne, da se prepričamo o veličini Njegove moči in da ponovno slišimo njegovo obljubo: venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Uspešni boste in približevali boste duše k Bogu. Zato moramo zaupati tem Gospodovim besedam: Vkrcajte se na barko, primite za vesla, dvignite jadra in odplujte na morje — v svet, ki nam ga Jezus izroča v dediščino. Duc in altum et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.

Kristus nam je položil v srce apostolsko gorečnost, ki je ne smemo ugasniti, izgubiti zaradi narejene ponižnosti. Res lahko vlečemo za sabo svojo osebno bedo, a res je tudi, da Gospod računa z našimi napakami. Njegovemu usmiljenemu pogledu ne uide dejstvo, da smo ljudje omejena, šibka bitja z nepopolnostmi, nagnjena h grehu. Vendar nam veleva, naj se borimo, naj priznamo svoje napake. A ne zato, da bi postali malodušni, temveč zato, da se spokorimo in si prizadevamo, da postanemo boljši.

Vedno moramo imeti pred očmi, da smo le orodje: Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast. Nauk, sporočilo, ki ga razglašamo, ima lastno, neskončno plodnost, ki ni naša, ampak Kristusova. Bog sam si prizadeva, da se izvede ta odrešenjska naloga: zveličanje sveta.