Seznam točk

Praznik Gospodovega vnebohoda pa nam kaže še drugo resničnost; Kristus, ki nas spodbuja k tej nalogi na zemlji, nas pričakuje v nebesih. Z drugimi besedami: življenje na tem svetu, ki ga ljubimo, ni dokončno, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje nespremenljivo mesto.

Pa vendar pazimo, da si Božje besede ne bomo razlagali v preozkih okvirih. Gospod ne želi, da bi bili nesrečni na tej poti in bi samo čakali na tolažbo v onstranstvu. Gospod hoče, da bi bili srečni tudi tu, a da bi hrepeneli po dokončni izpolnitvi te druge sreče, s katero nas samo On lahko napolni za večno.

Premišljevanje nadnaravnih resničnosti, delovanje milosti v naših dušah, ljubezen do bližnjega kot okusen sad ljubezni do Boga na tem svetu že predstavljajo predujem nebes, začetek, ki mora iz dneva v dan rasti. Kristjani ne maramo dvojnega življenja; ohranjamo enotnost življenja, preprostega in močnega, v katerem se zlivajo in prepletajo vsa naša dejanja.

Kristus nas pričakuje. Naša domovina pa je v nebesih, a hkrati na zemlji, sredi težav, krivic, nerazumevanja, vendar tudi sredi veselja in radosti, ki nam jo daje zavest, da smo ljubljeni Božji otroci. Vztrajali bomo v službi našemu Bogu in videli, kako se bosta povečala število in svetost te krščanske vojske miru, tega ljudstva soodrešiteljev. Bodimo kontemplativne duše in se v stalnem dialogu ob vsaki uri pogovarjajmo z Gospodom; od prve misli zjutraj do zadnje zvečer izročajmo svoje srce Jezusu, našemu Gospodu, in se trudimo priti k Njemu po naši Materi, sveti Mariji, in po Njem k Očetu in Svetemu Duhu.

Če nam kljub vsemu Jezusov vnebohod pušča v duši grenak priokus žalosti, se zatecimo k njegovi Materi, kot so to storili apostoli: tedaj so se (…) vrnili v Jeruzalem. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi (…) z Jezusovo materjo Marijo.

Morda bomo kdaj začutili skušnjavo, da je vse to lepo, kakor nemogoče sanje. Govoril sem vam o prenovi vere in upanja. Ostanite trdni, popolnoma prepričani, da bodo Božje čudovitosti izpolnile naše nade. A potrebno je, da se resno usidramo v krščanski kreposti upanja.

Ne navadimo se na čudeže, ki se dogajajo med nami, na to občudovanja vredno skrivnost, da Gospod vsak dan pride k nam po duhovnikovih rokah. Jezus nas hoče budne, da se prepričamo o veličini Njegove moči in da ponovno slišimo njegovo obljubo: venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Uspešni boste in približevali boste duše k Bogu. Zato moramo zaupati tem Gospodovim besedam: Vkrcajte se na barko, primite za vesla, dvignite jadra in odplujte na morje — v svet, ki nam ga Jezus izroča v dediščino. Duc in altum et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.

Kristus nam je položil v srce apostolsko gorečnost, ki je ne smemo ugasniti, izgubiti zaradi narejene ponižnosti. Res lahko vlečemo za sabo svojo osebno bedo, a res je tudi, da Gospod računa z našimi napakami. Njegovemu usmiljenemu pogledu ne uide dejstvo, da smo ljudje omejena, šibka bitja z nepopolnostmi, nagnjena h grehu. Vendar nam veleva, naj se borimo, naj priznamo svoje napake. A ne zato, da bi postali malodušni, temveč zato, da se spokorimo in si prizadevamo, da postanemo boljši.

Vedno moramo imeti pred očmi, da smo le orodje: Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast. Nauk, sporočilo, ki ga razglašamo, ima lastno, neskončno plodnost, ki ni naša, ampak Kristusova. Bog sam si prizadeva, da se izvede ta odrešenjska naloga: zveličanje sveta.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.

Vrnimo se zopet k temi, ki nam jo predlaga Cerkev: Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebo, angeli prepevajo! Mislim tudi na radost svetega Jožefa, njenega prečistega ženina, ki jo je pričakoval v raju. Toda vrnimo se na zemljo. Po veri vemo, da je naše sedanje življenje tu spodaj le obdobje romanja, potovanja; ne bo manjkalo žrtev, trpljenja, pomanjkanja. Pa vendar mora biti veselje vedno protiutež vsemu temu.

Služite Gospodu z veseljem; drugega načina služenja Njemu ni. Bog ljubi veselega darovalca, takega, ki se povsem preda v prijetni daritvi, saj ni razloga, ki bi opravičeval žalost.

Morda se vam zdi ta optimizem pretiran, ker vsi ljudje poznajo svoje pomanjkljivosti in neuspehe, doživljajo trpljenje, utrujenost, nehvaležnost, morda sovraštvo. Če smo kristjani enaki drugim, kako bi bili lahko brez teh tipično človeških lastnosti?

Naivno bi bilo zanikati pogosto prisotnost trpljenja in potrtosti, žalosti in osamljenosti na našem romanju po tem svetu. Po veri smo z gotovostjo spoznali, da vse to ni rezultat naključja in da človekova usoda ni pot v izničenje njegovih želja po sreči. Vera nas uči, da ima vse Božji smisel, saj v svojem bistvu pripada klicu, ki nas vodi v Očetovo hišo. To nadnaravno gledanje na zemeljsko bivanje kristjana ne poenostavlja človeške kompleksnosti, temveč človeku zagotavlja, da je ta kompleksnost lahko prepletena z Božjo močjo, trdno in neuničljivo vezjo, ki življenje na zemlji povezuje z dokončnim življenjem v Domovini.

Praznik Marijinega vnebovzetja govori o resničnosti tega veselega upanja. Še vedno smo romarji, toda naša Mati je šla pred nami in nam že kaže konec poti; zagotavlja nam, da je mogoče doseči cilj in da ga z zvestobo tudi bomo dosegli. Kajti presveta Devica ni samo naš zgled; je pomoč kristjanom. Na našo prošnjo — Monstra te esse Matrem —, pa nam ne zna niti noče odreči svoje materinske skrbi.