Seznam točk

Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova, še manj pa zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Velik zakrament glede Kristusa in glede Cerkve, pravi sveti Pavel, obenem pa pogodba, ki jo mož in žena skleneta za vedno, ker je — hočeš nočeš —, po Jezusu Kristusu postavljen zakon neločljiv. Je sveto znamenje, ki posvečuje, Jezusovo delo, ki zavzame duše tistih, ki se poročajo in jih vabi, naj mu sledijo, s čimer spremeni vse zakonsko življenje v božansko pot na Zemlji.

Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti — vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.

Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se spoprijemamo s problemi, majhnimi ali velikimi, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke ovire. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.

Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Če pa naj bi posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti. V prvi vrsti so to teološke, nato pa vse ostale: razsodnost, zvestoba, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje … Če govorimo o zakonu, o zakonskem življenju, potem je treba na začetku jasno spregovoriti o ljubezni med zakoncema.

Ko sveti Matej v svojem evangeliju opisuje te prizore, stalno poudarja Jožefovo zvestobo, ko brez omahovanja izpolnjuje Božje ukaze, čeprav bi se mu namen teh ukazov včasih lahko zdel nejasen, ali pa bi mu bila povezava z ostalimi Božjimi načrti prikrita.

Cerkveni očetje in duhovni pisci velikokrat poudarjajo trdnost vere svetega Jožefa. O besedah angela, ki mu naroča, naj beži pred Herodom in se nastani v Egiptu, pravi Janez Zlatousti: "Ko to sliši, se Jožef ne zgraža in ne pravi: to je uganka. Ti sam si dal vedeti, da bo On rešil svoj narod, zdaj pa ne samo, da še samega sebe ni zmožen rešiti, ampak moramo bežati in se podati na dolgo pot. To je v nasprotju s tvojo obljubo. Jožef ne razmišlja na ta način, ker je zvest mož. Tudi ne sprašuje, kdaj se bo vrnil, čeprav je angel pustil to vprašanje odprto, saj mu je rekel: ostani tam — v Egiptu —, dokler ti ne sporočim. Kljub temu si ne dela problemov, ampak uboga in veruje in z veseljem prenaša vse preizkušnje."

Jožefova vera ne omahuje, njegova poslušnost je vselej natančna in hitra. Če naj bi bolje razumeli, kar nas s tem sveti očak uči, je dobro upoštevati to, da je njegova vera dejavna in da njegova poslušnost ni pokorščina nekoga, ki bi pustil, da ga odnese tok dogodkov. Kajti krščanska vera je nekaj najbolj nasprotnega popustljivosti ali pomanjkanju notranje aktivnosti in energije.

Jožef se je brez pridržkov predal v Božje roke, vendar se ni nikdar odrekel presoji dogodkov in tako je dosegel tisto stopnjo razumevanja Božjih del, ki je resnična modrost. Na ta način je polagoma spoznal, da imajo nadnaravne zamisli Božjo skladnost, ki je včasih v nasprotju s človeškimi načrti.

V različnih okoliščinah svojega življenja očak ne preneha premišljevati, niti ne odstopi od svoje odgovornosti. Nasprotno: v službo veri nameni vse svoje človeško izkustvo. Ko se vrača iz Egipta in izve, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Naučil se je gibati znotraj Božjega načrta in, kot potrditev, da Bog res hoče to, kar sam sluti, prejme naročilo, naj se umakne v Galilejo.

Taka je bila Jožefova vera: polna, zaupljiva, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji, v razumni pokorščini. Z vero pa tudi dobrota, ljubezen. Njegova vera se staplja z Ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je izpolnjeval obljube, dane Abrahamu, Jakobu, Mojzesu; z ljubeznivostjo moža do Marije in z ljubeznivostjo očeta do Jezusa. Vera in ljubezen v pričakovanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje —, začenjal Bog: odrešenje vsega človeštva.

Vera, upanje, ljubezen. To so življenjske osi svetega Jožefa in vsakega krščanskega življenja. Predanost svetega Jožefa je kot tkanina, v kateri se prepletajo zvesta ljubezen, ljubezniva vera in zaupljivo upanje. Zato je njegov praznik dober trenutek, da vsi poživimo svojo predanost krščanskemu poklicu, ki ga je Gospod namenil vsakemu izmed nas.

Kadar res želimo živeti iz vere, upanja in ljubezni, takrat obnovitev izročitve ne pomeni znova vzeti v roke nekaj, kar je bilo zavrženo. Kadar imamo vero, upanje in ljubezen, tedaj prenova — navkljub osebnim napakam, padcem, nemoči —, pomeni obdržati se v Božjih rokah, potrditi pot zvestobe. Obnoviti izročitev je, ponavljam, obnoviti zvestobo temu, kar Gospod hoče od nas: ljubiti z dejanji.

Ljubezen se nujno razodeva na svoj način, ki je zanjo značilen. Včasih se govori o ljubezni, kot bi bila zagon, usmerjen k lastni zadovoljitvi, ali zgolj sredstvo za sebično dopolnitev lastne osebnosti. In to ni tako. Prava ljubezen pomeni izstopiti iz samega sebe, je izročitev. Ljubezen prinaša veselje, a to veselje ima svoje korenine v obliki križa. Dokler smo na zemlji in še nismo dospeli do polnosti prihodnjega življenja, ne more biti prave ljubezni brez izkušnje žrtve, bolečine. To je okusna bolečina, prijetna bolečina, ki je vir notranjega veselja, toda stvarna bolečina, saj je njen namen premagati lastno sebičnost in vzeti ljubezen kot smernico vseh naših dejanj.

Veliko smo že govorili o tem ob drugih prilikah, a dovolite mi, da ponovno vztrajam pri naravnosti in preprostosti življenja svetega Jožefa, ki se ni oddaljeval od svojih sosedov in tudi ni postavljal nepotrebnih pregrad.

Zato običajno — čeprav je morda v nekaterih trenutkih ali okoliščinah primerno —, nerad govorim o katoliških delavcih, o katoliških inženirjih, o katoliških zdravnikih itd., kot da bi bili vrsta v nekem rodu, kot da bi katoličani sestavljali skupinico, ločeno od drugih, in bi ustvarjali občutek, da kristjane loči prepad od ostalega človeštva. Spoštujem nasprotno mnenje, vendar mislim, da je veliko primernejše govoriti o delavcih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so delavci; o inženirjih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so inženirji. Kajti veren človek, ki opravlja umsko, tehnično ali ročno delo, je in se čuti povezanega z drugimi, enakega drugim, z istimi pravicami in obveznostmi, z isto željo po napredku, z istim prizadevanjem pri premagovanju skupnih problemov in iskanju rešitev.

Katoličan, ki se zaveda vsega tega, bo v svojem vsakodnevnem življenju znal pričati o veri, upanju in ljubezni; pričal bo preprosto, običajno, brez nepotrebnih pretiravanj; poudarjal bo — s svojim življenjskim pričevanjem —, stalno navzočnost Cerkve v svetu, saj so Cerkev vsi katoličani sami, ker so polnopravni člani edinega Božjega ljudstva.

Vstopili smo v postni čas: čas pokore, očiščevanja, spreobrnjenja. To ni lahka naloga. Krščanstvo ni udobna pot, ne zadošča biti v Cerkvi in pustiti, da leta minevajo. V našem življenju, življenju kristjanov, je prvo spreobrnjenje — tisti edinstveni trenutek, ki se ga vsakdo spominja, v katerem jasno spoznamo vse, kar Gospod pričakuje od nas —, pomembno, a še pomembnejša in še težja so spreobrnjenja, ki sledijo. Če pa naj bi s temi kasnejšimi spreobrnjenji olajšali delo Božji milosti, je potrebno ohraniti mladostno dušo, klicati h Gospodu, znati slišati, odkriti, kaj je šlo narobe, prositi odpuščanja.

Invocabit me et ego exaudiam eum, beremo pri liturgiji te nedelje, če kličete k meni, vas bom uslišal, pravi Gospod. Pomislite na to čudovito Božjo skrb do nas, ko nas je vedno pripravljen poslušati, pozoren vsak trenutek na besede človeka. Ob vsakem času — še posebno pa zdaj, ko je naše srce pripravljeno, odločeno, da se prečisti —, nas On sliši in ne bo nepozoren na to, kar ga prosi skesano in ponižno srce.

Gospod nas sliši, da bi posredoval, da bi prišel v naše življenje, da bi nas odrešil zla in nas napolnil z dobrim: eripiam eum et glorificabo eum, rešil ga bom in poveličal, pravi o človeku. Upanje na slavo torej; kot tolikokrat poprej imamo že tukaj začetek notranjega gibanja, duhovnega življenja. Upanje na poveličanje podpre našo vero in spodbudi našo ljubezen. Na ta način se vse tri kreposti, Božje kreposti, po katerih postajamo podobni Bogu, spravijo v tek.

Je mogoče še boljše začeti postni čas? Obnovili smo vero, upanje, ljubezen. V tem je izvir duha spokornosti, želje po očiščenju. Postni čas ni le priložnost, da okrepimo svoja zunanja dejanja mrtvičenja. Če bi mislili, da je samo to, bi spregledali njihov globoki pomen v krščanskem življenju, kajti ta zunanja dejanja so — ponavljam —, sad vere, upanja in ljubezni.