Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Vemo, da je kristjan vsajen v Kristusa s krstom; da je usposobljen po birmi, da se bori za Kristusa; da je poklican za delo v svetu po sodelovanju pri Kristusovi kraljevski, preroški in duhovniški službi; da je združen s Kristusom v eno po evharistiji, zakramentu enotnosti in ljubezni. Zato mora biti kot Kristus usmerjen proti drugim ljudem, gledati mora z ljubeznijo vsakega posameznika in vse, ki ga obdajajo, kot tudi človeštvo v celoti.

Po veri Kristusa prepoznamo kot Boga, ga vidimo kot svojega Rešenika, se poistovetimo z Njim in delamo, kot je delal On. Potem ko Tomažu pokaže rane in ga reši dvoma, Vstali zakliče: Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati! Sveti Gregor Veliki pravi: "Tu se o nas govori na poseben način, ker duhovno posedujemo Tistega, ki ga telesno nismo videli. Govori se o nas, vendar pod pogojem, da so naša dejanja skladna z našo vero. Zares veruje samo tisti, ki s svojimi deli uresničuje to, v kar veruje. Zato o tistih, ki verujejo samo v besedah, sveti Pavel pravi: trdijo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zanikajo."

V Kristusu ni mogoče ločiti njegove narave BogaČloveka ter naloge Odrešenika. Beseda je postala meso in prišla na zemljo, ut omnes homines salvi fiant, da bi rešil vse ljudi. Mi smo s svojimi osebnimi težavami in omejitvami drugi Kristusi, pravzaprav Kristus sam, z isto poklicanostjo služiti drugim ljudem.

V naših ušesih mora vedno znova odzvanjati zapoved, ki bo ostala nova še stoletja. Sveti Janez piše: Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja.

Naš Gospod je prišel, da prinese mir, veselo novico, življenje vsem ljudem. Ne samo bogatim, niti ne samo revnim. Ne samo modrim, niti ne samo preprostim. Vsem. Bratom in sestram, kajti bratje in sestre smo, otroci istega Očeta Boga. Obstaja torej ena sama rasa: rasa Božjih otrok. Obstaja ena sama barva: barva Božjih otrok. In obstaja en sam jezik: tisti, ki govori srcu in glavi, brez hrupnih besed, ki pa nam vendar daje spoznavati Boga in ki doseže, da ljubimo drug drugega.

Pregledali smo nekaj strani svetih Evangelijev, da bi opazovali Jezusa v njegovem odnosu do ljudi in se ga naučili ponesti svojim bratom in sestram, tako da bi bili sami Kristus. Zdaj pa ta nauk prenesimo v lastno vsakdanje življenje. Kajti vsakdanje in običajno življenje, ki ga živimo med svojimi, nam enakimi rojaki, ni nekaj majhnega in nepomembnega. Gospod za veliko večino svojih otrok želi, da se posvečujejo prav v teh okoliščinah.

Vedno znova je treba poudarjati, da se Jezus ni obračal na skupino privilegirancev, temveč je prišel, da nam razodene vseobsegajočo Božjo ljubezen. Bog ljubi vse ljudi in od vseh pričakuje ljubezen. Od vseh, ne glede na njihove osebne okoliščine, družbeni položaj, poklic ali dolžnosti. Vrednost vsakdanjega in običajnega življenja ni majhna: vse poti na tem svetu so lahko priložnost za srečanje s Kristusom, ki nas vabi, da se poistovetimo z Njim in, kjerkoli pač smo, uresničimo Njegovo Božje poslanstvo.

Bog nas kliče prek dogodkov vsakdanjega življenja, žalosti in veselja ljudi, s katerimi živimo, človeških prizadevanj naših sodelavcev, drobnih dogodkov družinskega življenja. Bog nas kliče tudi prek velikih težav, sporov in nalog, ki zaznamujejo vsako zgodovinsko obdobje ter vežejo nase trud in pričakovanja velikega dela človeštva.

Kaj storiti? Rekel sem vam, da ne poskušam opisovati družbenih in političnih kriz, kulturnih bolezni in pogrezanja. S poudarkom na krščanski veri govorim o zlu izrecno kot o žalitvi Boga. Krščanski apostolat ni politični program niti kulturna alternativa; prizadeva si za širjenje dobrega, za okuženje z željo ljubiti, za dejansko setev miru in veselja. Nedvomno bo ta apostolat vir duhovnih koristi za vse: več pravičnosti, več razumevanja, več spoštovanja človeka do človeka.

Okrog nas je veliko duš in nimamo pravice, da bi bili ovira za njihovo večno srečo. Naša dolžnost je, da smo kristjani v polnosti, da smo sveti, da ne prevaramo Boga niti vseh teh ljudi, ki od kristjana pričakujejo zgled in nauk.

Naš apostolat mora temeljiti na razumevanju. Vztrajam: ljubezen se bolj kot v dajanju kaže v razumevanju. Ne skrivam vam, da sem na lastni koži izkusil, kako težko je ne biti razumljen. Vedno sem si prizadeval, da bi me razumeli, toda nekateri so si prizadevali, da me ne bi razumeli. Še en razlog, praktičen in živ, da si sam vedno želim razumeti druge. Vendar ni nek trenutni nagib tisti, ki od nas zahteva široko, vseobsežno, katoliško srce. Duh razumevanja je znak krščanske ljubezni dobrega Božjega otroka. Kajti Gospod nas hoče na vseh pravičnih poteh tega sveta, da bi širili seme bratstva — ne ljuljke —, opravičila, odpuščanja, ljubezni, miru. Nikoli ne bodite nikomur sovražniki.

Kristjan mora biti vedno pripravljen za sobivanje z vsemi, vsem mora — s svojim odnosom —, dati možnost, da se približajo Jezusu Kristusu. Z veseljem se mora žrtvovati za druge, brez razlik, ne da bi duše delil v predalčke, ne da bi jih označeval z nalepkami, kot bi bile blago ali preparati žuželk. Kristjan se ne more ločiti od drugih, ker bi bilo sicer njegovo življenje nesrečno in sebično: vsem mora postati vse, da bi jih vse rešil.

Ko bi le tako živeli, ko bi znali svoje ravnanje preroditi s to setvijo velikodušnosti, s to željo po sožitju, po miru! Tako bi pospeševali človekovo pristno osebno svobodo; vsak bi prevzel svojo odgovornost, odgovornost za opravila, ki mu pripadajo v svetnem delu. Kristjan bi bolj kot vse znal braniti svobodo drugega, da bi potem lahko branil svojo. Imel bi ljubezen, s katero bi sprejel druge takšne, kot so — kajti vsak, brez izjeme, ima svoje stiske in dela napake —, in jim hkrati z Božjo milostjo in s človeškim občutkom pomagal premagati zlo, izpuliti ljuljko, da bi se vsi vzajemno podpirali in z dostojanstvom živeli življenje ljudi in kristjanov.

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."

Ne moremo se obnašati do Marije kot otroci in obenem misliti samo nase, na svoje probleme. Ne moremo biti blizu Božji Materi in imeti sebične osebne težave. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa je primogenitus in multis fratribus, prvorojenec med mnogimi brati. Spoznati Jezusa zatorej pomeni ugotoviti, da je smisel našega življenja edino v tem, da se predamo služenju drugim. Kristjan ne more ostati samo pri osebnih problemih, saj mora živeti pred očmi vesoljne Cerkve in misliti na zveličanje vseh duš.

Tako celo tisti vidiki, ki bi jih lahko imeli za najbolj zasebne in intimne — kot je skrb za lastno notranjo rast —, v resnici niso osebni, kajti posvečevanje in apostolat skupaj tvorita eno samo stvar. Zato se moramo truditi za svoje notranje življenje in razvijati krščanske kreposti z mislijo na korist celotne Cerkve, saj ne bi mogli delati dobrega in pričevati za Kristusa, če v nas ne bi bilo iskrenega prizadevanja, da evangeljske nauke prenesemo v resnično življenje.

Naše molitve bodo prepojene s tem duhom tudi ko se bodo začele z navidez osebnimi motivi in nameni, in bodo vedno stekle po poteh služenja drugim. Če pa hodimo z roko v roki s presveto Devico, se bomo z njeno pomočjo čutili brate vseh ljudi, saj smo vsi otroci Boga, ki mu je Ona Hči, Nevesta in Mati.

Težave naših bližnjih morajo biti naše težave. Globoko v duši moramo čutiti krščansko bratstvo, po katerem nam za nikogar ni vseeno. Marija, Mati, ki je Jezusa vzgajala, učila in spremljala na njegovi zemeljski poti in ki je zdaj ob Njem v nebesih, nam bo pomagala spoznati Jezusa, ki hodi ob nas in se nam kaže v potrebah naših človeških bratov.