Seznam točk

Božji Sin se je učlovečil in je perfectus Deus, perfectus homo, pravi Bog in pravi človek. V tej skrivnosti je nekaj, kar bi moralo pretresti kristjane. Bil sem, in sem še vedno, ganjen: želel bi se vrniti v Loreto. Z željo, da bi podoživel Jezusova otroška leta ter ponavljal in premišljeval o tistem Hic Verbum caro factum est.

Iesus Christus, Deus Homo, Jezus Kristus Bog-Človek. Eno izmed magnalia Dei, velikih Božjih del, o katerih bomo premišljevali in se zanje zahvaljevali Gospodu, ki je prišel, da bi prinesel mir na zemljo vsem ljudem, ki so mu po volji. Vsem ljudem, ki hočejo združiti svojo voljo z Božjo Voljo: ne samo bogatim, niti ne samo revnim, vsem ljudem, vsem bratom! Saj smo vsi bratje v Jezusu, Božji otroci, Kristusovi bratje: njegova Mati je naša Mati.

Na zemlji je le en rod: rod Božjih otrok. Vsi moramo govoriti isti jezik, jezik, katerega nas je naučil naš Oče, ki je v nebesih: jezik dialoga Jezusa z njegovim Očetom; jezik, ki se govori s srcem in z glavo; tistega, ki ga uporabljate ta trenutek v vaši molitvi. Jezik kontemplativnih duš, ljudi, ki so duhovni, ker se zavedajo Božjega otroštva. Jezik, ki se izraža v tisoč vzgibih volje, v jasnih lučeh razuma, v nagnjenjih srca, v odločitvah za pravilno življenje, za dobro, za veselje, za mir.

Poglejmo na Dete, našo Ljubezen, v jaslih. Gledati Ga moramo z zavestjo, da smo pred skrivnostjo. Z vero moramo sprejeti to skrivnost in se prav tako z vero poglobiti v njeno vsebino. Za to pa potrebujemo, da je naša krščanska duša odeta v ponižnost: otresti se moramo skušnjave, da bi hoteli Božjo veličino omejiti na naše revno pojmovanje, na našo človeško razlago, in razumeti, da je ta skrivnost v svoji zastrtosti luč, ki vodi življenje ljudi.

"Vidimo," pravi sveti Janez Zlatousti, "da je Jezus izšel izmed nas in iz naše človeške snovi in da se je rodil iz deviške Matere: vendar ne razumemo, kako se je ta čudež lahko zgodil. Ne trudimo se, da bi ga razumeli: raje ponižno sprejmimo to, kar nam je Bog razodel, ne da bi radovedno vrtali v to, kar nam je Bog zakril." S to uklonitvijo bomo znali razumevati in ljubiti; skrivnost nam bo odličen poduk, bolj prepričljiv kot katerokoli človeško razmišljanje.

Vemo, da je kristjan vsajen v Kristusa s krstom; da je usposobljen po birmi, da se bori za Kristusa; da je poklican za delo v svetu po sodelovanju pri Kristusovi kraljevski, preroški in duhovniški službi; da je združen s Kristusom v eno po evharistiji, zakramentu enotnosti in ljubezni. Zato mora biti kot Kristus usmerjen proti drugim ljudem, gledati mora z ljubeznijo vsakega posameznika in vse, ki ga obdajajo, kot tudi človeštvo v celoti.

Po veri Kristusa prepoznamo kot Boga, ga vidimo kot svojega Rešenika, se poistovetimo z Njim in delamo, kot je delal On. Potem ko Tomažu pokaže rane in ga reši dvoma, Vstali zakliče: Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati! Sveti Gregor Veliki pravi: "Tu se o nas govori na poseben način, ker duhovno posedujemo Tistega, ki ga telesno nismo videli. Govori se o nas, vendar pod pogojem, da so naša dejanja skladna z našo vero. Zares veruje samo tisti, ki s svojimi deli uresničuje to, v kar veruje. Zato o tistih, ki verujejo samo v besedah, sveti Pavel pravi: trdijo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zanikajo."

V Kristusu ni mogoče ločiti njegove narave BogaČloveka ter naloge Odrešenika. Beseda je postala meso in prišla na zemljo, ut omnes homines salvi fiant, da bi rešil vse ljudi. Mi smo s svojimi osebnimi težavami in omejitvami drugi Kristusi, pravzaprav Kristus sam, z isto poklicanostjo služiti drugim ljudem.

V naših ušesih mora vedno znova odzvanjati zapoved, ki bo ostala nova še stoletja. Sveti Janez piše: Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja.

Naš Gospod je prišel, da prinese mir, veselo novico, življenje vsem ljudem. Ne samo bogatim, niti ne samo revnim. Ne samo modrim, niti ne samo preprostim. Vsem. Bratom in sestram, kajti bratje in sestre smo, otroci istega Očeta Boga. Obstaja torej ena sama rasa: rasa Božjih otrok. Obstaja ena sama barva: barva Božjih otrok. In obstaja en sam jezik: tisti, ki govori srcu in glavi, brez hrupnih besed, ki pa nam vendar daje spoznavati Boga in ki doseže, da ljubimo drug drugega.

Ne moremo se obnašati do Marije kot otroci in obenem misliti samo nase, na svoje probleme. Ne moremo biti blizu Božji Materi in imeti sebične osebne težave. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa je primogenitus in multis fratribus, prvorojenec med mnogimi brati. Spoznati Jezusa zatorej pomeni ugotoviti, da je smisel našega življenja edino v tem, da se predamo služenju drugim. Kristjan ne more ostati samo pri osebnih problemih, saj mora živeti pred očmi vesoljne Cerkve in misliti na zveličanje vseh duš.

Tako celo tisti vidiki, ki bi jih lahko imeli za najbolj zasebne in intimne — kot je skrb za lastno notranjo rast —, v resnici niso osebni, kajti posvečevanje in apostolat skupaj tvorita eno samo stvar. Zato se moramo truditi za svoje notranje življenje in razvijati krščanske kreposti z mislijo na korist celotne Cerkve, saj ne bi mogli delati dobrega in pričevati za Kristusa, če v nas ne bi bilo iskrenega prizadevanja, da evangeljske nauke prenesemo v resnično življenje.

Naše molitve bodo prepojene s tem duhom tudi ko se bodo začele z navidez osebnimi motivi in nameni, in bodo vedno stekle po poteh služenja drugim. Če pa hodimo z roko v roki s presveto Devico, se bomo z njeno pomočjo čutili brate vseh ljudi, saj smo vsi otroci Boga, ki mu je Ona Hči, Nevesta in Mati.

Težave naših bližnjih morajo biti naše težave. Globoko v duši moramo čutiti krščansko bratstvo, po katerem nam za nikogar ni vseeno. Marija, Mati, ki je Jezusa vzgajala, učila in spremljala na njegovi zemeljski poti in ki je zdaj ob Njem v nebesih, nam bo pomagala spoznati Jezusa, ki hodi ob nas in se nam kaže v potrebah naših človeških bratov.