Seznam točk

Kako čudno sposobnost ima človek, da pozabi na najbolj čudovite stvari, da se navadi na skrivnost! Pomislimo znova, v tem postnem času, da kristjan ne more biti površen. Ko se popolnoma posveča svojemu rednemu delu, med ljudmi, sebi enakimi, zaposlen, preobložen z delom, v napetosti, mora biti hkrati v celoti potopljen v Boga, ker je Božji otrok.

Božje otroštvo je vesela resnica, tolažilna skrivnost. Božje otroštvo napolni vse naše duhovno življenje, ker nas uči občevati, spoznavati, ljubiti svojega Očeta, ki je v nebesih, in tako z upanjem navdaja naše notranje boje in nam daje zaupljivo preprostost majhnih otrok. Še več, prav zato, ker smo Božji otroci, lahko z ljubeznijo in občudovanjem zremo na vse stvari, ki so izšle iz rok Boga Očeta Stvarnika. Na ta način smo kontemplativni sredi sveta in ga ljubimo. Liturgija postnega časa nam postavlja pred oči posledice Adamovega greha v človeškem življenju. Adam ni hotel biti dober Božji otrok in se je uprl. Vendar je stalno slišati tudi odmev speva felix culpa — srečna, blažena krivda —, ki ga bo vsa Cerkev polna veselja zapela na velikonočno vigilijo.

Ob polnosti časov je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, da bi znova vzpostavil mir; da z odrešenjem človeka od greha adoptionem filiorum reciperemus, da bi mi prejeli posinovljenje, bili odrešeni jarma greha, da bi lahko postali deležni Božje zaupnosti svete Trojice. Tako je torej omogočeno novemu človeku, temu novemu cepiču med Božjimi otroci, osvoboditi vse stvarstvo nereda, da se vse stvari prenovijo v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

Čas pokore torej. Vendar, kot smo videli, to ni nekaj negativnega. Postni čas je treba živeti z duhom otroštva, ki nam ga je prinesel Kristus in bije v naših dušah. Gospod nas kliče, naj se mu približamo v želji, da bi bili kot On: Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in sodelujte ponižno, a vneto, pri Božjem načrtu združiti vse, kar je razbitega, rešiti, kar je izgubljenega, urediti, kar je grešni človek razdejal, pripeljati do cilja, kar je zašlo s poti, ponovno vzpostaviti Božjo skladnost v vsem stvarstvu.

Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.

Če znamo premišljevati Kristusovo skrivnost, če se ga potrudimo gledati s čistimi očmi, bomo spoznali, da se mu lahko tudi zdaj intimno približamo, v duši in telesu. Kristus nam je jasno pokazal pot: po kruhu in po besedi, tako, da se hranimo z evharistijo ter spoznavamo in izpolnjujemo to, kar nas je učil, in se obenem pogovarjamo z Njim v molitvi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.

To niso samo obljube. To je bistvo, je resničnost pristnega življenja: življenja milosti, ki nas spodbuja v oseben in neposreden odnos z Bogom. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To Jezusovo zagotovilo med zadnjo večerjo je najlepši uvod v dan vnebohoda. Kristus je vedel, da mora iti, kajti na skrivnosten, nam nedoumljiv način bo po vnebohodu — v novem izlivu Božje ljubezni —, prišla tretja oseba Svete trojice: Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.

Šel je in nam poslal Svetega Duha, ki vodi in posvečuje naše duše. Ko Tolažnik deluje v nas, potrjuje to, kar nam je oznanjal Kristus: da smo Božji otroci; da nismo prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak (…) duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!

Vidite? To je delovanje Trojice v naših dušah. Vsak kristjan ima dostop do Božje navzočnosti v največjih globinah svoje duše, če odgovori na milost, ki nas povezuje s Kristusom v kruhu in v besedi, v sveti hostiji in v molitvi. Cerkev nam vsak dan ponuja v razmislek resničnost živega kruha in temu posveča dva velika praznika liturgičnega leta: veliki četrtek in sveto Rešnje telo. Na dan vnebohoda se bomo zadržali ob Jezusu in pozorno prisluhnili njegovi besedi.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.