Seznam točk

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.

Naš Oče Bog nam je z duhovniškim posvečenjem dal možnost, da nekateri verniki, po novem in nedojemljivem izlitju Svetega Duha, morejo prejeti neizbrisno znamenje v duši, s katerim dobijo podobo Kristusa Duhovnika, da bi lahko nastopali v imenu Jezusa, glave njegovega mističnega telesa. S tem službenim duhovništvom, ki je po svojem bistvu in ne po stopnji različno od skupnega duhovništva vseh vernikov, posvečeni duhovniki smejo posvetiti Kristusovo telo in kri, darovati Bogu sveto daritev, odpuščati grehe pri zakramentu sprave in opravljati nalogo poučevanja, in iis quae sunt ad Deum, o vsem, kar se nanaša na Boga, in samo o tem.

Zato mora biti duhovnik izključno Božji človek in se odpovedati misli, da bi si želel blesteti na področjih, kjer ga drugi kristjani ne potrebujejo. Duhovnik ni psiholog, ni sociolog, ni antropolog; je drugi Kristus, Kristus sam, ki streže dušam svojih bratov. Žalostno bi bilo, če bi se duhovnik, z opiranjem na kakšno človeško znanost — v duhovniškemu poklicu jo bo gojil le na ljubiteljski ravni —, čutil brez zadržkov poklicanega za učitelja dogmatične ali moralne teologije. Dosegel bi le to, da dokaže svoje dvojno neznanje — v človeški in teološki znanosti —, čeprav bi površnost in videz modrosti mogla zavesti nekatere nevedne bralce ali poslušalce.

Splošno znano je, da so videti nekateri cerkveni možje danes pripravljeni izdelati novo Cerkev in izdati Kristusa, zamenjati duhovne cilje — odrešenje duš, vsake posebej —, za časne cilje. Če se ne uprejo tej skušnjavi, bodo prenehali izpolnjevati svojo sveto službo, izgubili bodo zaupanje in spoštovanje ljudi, povzročili bodo strašno uničenje znotraj Cerkve in se poleg tega neprimerno vmešali v politično svobodo kristjanov in vseh drugih ljudi ter posledično ustvarili zmešnjavo — tudi sami postanejo nevarni —, v sožitju družbe. Mašniško posvečenje je zakrament nadnaravnega služenja bratom v veri; kaže pa, da ga hočejo nekateri spremeniti v zemeljsko orodje novega despotizma.

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. Ljudje ter njihovo življenje in sreča so tako pomembni, da se sam Božji Sin izroči za njihovo rešitev, očiščenje, povišanje. "Kdo ne bi ljubil tako ranjenega Srca?" se je ob tem spraševala kontemplativna duša. In dalje: "Kdo ne bi na ljubezen odgovarjal z ljubeznijo? Kdo ne bi objel tako čistega Srca? Mi, ki smo iz mesa, bomo ljubezen vračali z ljubeznijo, objeli našega ranjenca, ki so mu brezbožniki prebodli roke in noge, stran in Srce. Prosimo ga, naj blagovoli naše srce povezati z vezjo svoje ljubezni in ga raniti s sulico, kajti še vedno je trdo in nespokorjeno."

To so misli, čustva in besede, ki so jih zaljubljene duše od nekdaj namenjale Jezusu. Če pa naj bi razumeli ta jezik, da bi zares poznali človeško srce in Kristusovo Srce in Božjo ljubezen, sta potrebni vera in ponižnost. V veri in ponižnosti nam je sveti Avguštin zapustil svetovno znane besede: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."

Kadar pozabimo na ponižnost, se človek poskuša polastiti Boga, vendar ne na Božji način, ki nam ga je omogočil sam Kristus z besedami: vzemite in jejte, to je moje telo, temveč tako, da skuša Božjo veličino stlačiti v človeške okvire. Razum, ta hladni in slepi razum, ki ni razum, ki izhaja iz vere, niti prava razumnost človeka, zmožnega uživati in ljubiti stvari, se sprevrže v krivičnost tistega, ki vse podreja svojim skromnim izkušnjam, ki zmanjšajo nadnaravno resničnost in človeško srce prekrijejo s skorjo, neobčutljivo za vzgibe Svetega Duha. Naš ubogi razum bi bil izgubljen, če ne bi Bog s svojo usmiljeno močjo prebil meja naše bede: Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Duša pa ponovno zažari v luči in se napolni z veseljem, zaradi obljub Svetega pisma.

Z vami imam načrte blaginje in ne nesreče, je Bog oznanil skozi usta preroka Jeremija. Liturgija te besede pripisuje Jezusu, kajti v Njem se nam z vso jasnostjo pokaže, da nas Bog ljubi na ta način. Ne pride, da bi nas obsodil, nam očital naše pomanjkljivosti in našo omejenost; pride, da bi nas rešil, nam odpustil, nas opravičil, nam prinesel mir in veselje. Če odkrijemo ta čudoviti odnos Gospoda do Njegovih otrok, se bodo naša srca gotovo spremenila in spoznali bomo, da se pred našimi očmi odpira povsem nov pogled, poln smisla, globine in luči.