Seznam točk

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!

Naučimo se te Jezusove drže. Na svoji zemeljski poti ni hotel niti slave, ki mu je pripadala; pravico je imel do Božjega naslova, a je prevzel vlogo hlapca, sužnja. S tem kristjan ve, da gre vsa slava Bogu, in da ne more uporabljati vzvišenosti in veličine evangelija kot orodje za dosego človeških koristi in častihlepja.

Učimo se od Jezusa. Njegovo zadržanje, ko se odpove vsaki človeški slavi, je popolnoma skladno z veličino njegove edinstvene naloge nadvse ljubljenega Sina Božjega, ki se učloveči, da odreši ljudi. Naloga, ki jo je Očetova ljubeznivost ovila z ganljivo prošnjo: Filius meus es tu, ego hodie genui te. Postula a me et dabo tibi gentes hereditatem tuam. Moj sin si ti; danes sem te rodil. Prosi me in dam ti narode v dediščino.

Kristjan, ki v hoji za Kristusom živi v takšni drži popolnega čaščenja Očeta, tudi prejme od Gospoda besede ljubeznive skrbnosti: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime.

Jezus je hudiču, princu teme, rekel ne. In takoj se pokaže luč. Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. Jezus je prestal preizkušnjo. Resnično preizkušnjo, kajti, razlaga sveti Ambrož, "kot Bog se ni poslužil svoje moči (čemu bi nam sicer služil njegov zgled?), ampak je kot človek uporabil pomoč, ki je njemu in nam skupna."

Hudič je na zvit način navajal Staro zavezo: Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. A Jezus je s tem, ko ni hotel preizkušati svojega Očeta, vrnil svetopisemskemu odlomku pravi smisel. Kot nagrada za zvestobo pa pridejo, ko pride čas, služabniki Boga Očeta in mu strežejo.

Dobro je premišljevati o načinu, kako je Satan skušal našega Gospoda Jezusa Kristusa: svoje besede utemeljuje z besedili iz svetih knjig, jih izkrivlja, in bogokletno iznakazi njihov pomen. Jezus se ne pusti zavesti, Beseda, ki je meso postala, dobro pozna Božjo besedo, zapisano za odrešenje ljudi, ne pa za ustvarjanje zmede in obsodbo. Kdor je z Jezusom Kristusom združen v ljubezni, lahko zaključimo, se ne bo nikdar pustil prevarati zahrbtnemu izrabljanju Svetega pisma, ker ve, da je skušati zmesti krščansko prepričanje običajno hudičevo delo, pri čemer zvijačno uporablja besede neskončne Modrosti in se trudi — iz luči —, napraviti temo.

Oglejmo si še poseg angelov v Jezusovo življenje, da bomo bolje razumeli njihovo poslanstvo — angelsko poslanstvo —, v življenju vsakega človeka. Krščansko izročilo opisuje angele varuhe kot velike prijatelje, ki jih je Bog postavil k vsakemu človeku, da ga spremljajo na njegovih potih. Zato nas vabi, da stopimo v stik z njimi, da se zatečemo k njim.

Ko nas Cerkev vabi k premišljevanju teh odlomkov iz Kristusovega trpljenja, nas spominja, da je tudi v postnem času, ko priznavamo, da smo grešniki, polni bednosti, potrebni očiščenja, prostor za veselje. Postni čas je obenem čas trdnosti in radosti; navdati se moramo s pogumom, saj nam Gospodove milosti ne bo manjkalo, ker bo Bog ob naši strani in nam bo poslal svoje angele, da bodo naši sopotniki, previdni svetovalci na naši poti, naši sodelavci v vseh naših nalogah. In manibus portabunt te, ne forte offendas ad lapidem pedem tuum, nadaljuje psalm, angeli te bodo nosili na rokah, da z nogo ne udariš ob kamen.

Je pa treba znati ravnati z angeli. Moraš se obrniti nanje sedaj, povedati svojemu angelu varuhu, da te nadnaravne vode postnega časa niso spolzele mimo tvoje duše, temveč so prodrle v globočino, ker si skesanega srca. Prosi jih, naj posredujejo Gospodu tvojo dobro voljo, ki je po Božji milosti vzklila v naši bednosti kot lilija, ki zraste na gnojišču. Sancti Angeli, Custodes nostri: defendite nos in proelio, ut non pereamus in tremendo iudicio. Sveti angeli varuhi, branite nas v boju, da ob strašni sodbi ne bomo pogubljeni.

Liturgija postnega časa včasih privzame tragični prizvok, kot posledica premišljevanja o pomenu človekove oddaljitve od Boga. A to ni zadnja beseda. Zadnjo besedo izreče Bog, to je beseda njegove odrešilne in usmiljene ljubezni, in zaradi tega beseda našega Božjega otroštva. Zato vam danes s svetim Janezom ponavljam: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Božji otroci, bratje Besede, ki je meso postala, Tistega, o katerem je bilo rečeno: V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. Otroci luči, bratje luči, to smo. Prinašalci edinega plamena, ki je zmožen vžgati mesena srca.

Ko sedaj utihnem in bomo nadaljevali s sveto mašo, mora vsak izmed nas premisliti, kaj Gospod pričakuje od njega, kakšne sklepe, kakšne odločitve hoče izzvati njegova milost v nas. Kadar začutite te nadnaravne in človeške zahteve po predanosti in boju, se spomnite, da je Jezus Kristus naš vzor; da je Jezus, kot Bog, dovolil, da ga skušajo, da bi se tako mi opogumili in bili prepričani v zmago. Kajti On ne izgubi nobene bitke in če smo združeni z Njim, ne bomo nikdar poraženi, temveč se bomo lahko imenovali in tudi bili resnični zmagovalci, dobri Božji otroci.

Živimo veseli! Jaz sem vesel. Če gledam svoje življenje in si po navodilih postnega časa osebno izprašujem vest, pa ne bi smel biti. A sem vesel, ker vidim, da me Gospod ponovno išče, da je Gospod še vedno moj Oče. Vem, da bomo, vi in jaz, odločno, z lučjo in pomočjo Božje milosti spoznali, kaj vse moramo sežgati, in bomo sežgali, kaj vse je treba izruvati, in bomo to izruvali, kaj vse je treba izročiti, in bomo to izročili.

Naloga ni lahka. Vendar imamo jasne smernice, dejstvo, ki ga ne smemo in ne moremo prezreti: ljubljeni smo od Boga, pustili bomo, da Sveti Duh deluje v nas in nas očisti, da se bomo lahko oklenili Božjega Sina na križu, da bomo nato z Njim vstali, kajti veselje vstajenja je zakoreninjeno v križu.

Marija, naša Mati, auxilium christianorum, refugium peccatorum, izprosi pri svojem Sinu, da nam pošlje Svetega Duha, ki naj vzbudi v naših srcih odločitev, da bomo hodili s trdnim in gotovim korakom. Naj globoko v naših dušah zadoni klic, ki je z mirom navdal mučeništvo enega izmed prvih kristjanov: veni ad Patrem, pridi, vrni se k svojemu Očetu, ki te pričakuje.

Kristjanova vojna nima konca, ker je notranje življenje nenehno začenjanje in ponovno začenjanje, kar onemogoča ošabno mišljenje, da smo že dosegli popolnost. Na naši poti bo neizogibno veliko težav; če ne bi naleteli na ovire, bi ne bili bitja iz mesa in kosti. Vedno nas bodo strasti tlačile navzdol in vedno se bomo morali braniti proti tem bolj ali manj silovitim blodnjam.

Spoznati v telesu in duši želo napuha, čutnosti, nevoščljivosti, lenobe, želje po podjarmljenju drugih, bi ne smelo biti odkritje za nas. To je staro zlo, sistematično podprto z našimi osebnimi izkušnjami; to je izhodišče in običajno okolje za zmago v teku do Očetove hiše, v tem notranjem športu. Zato uči sveti Pavel: Jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.

Če naj kristjan začne ali nadaljuje ta boj, ne sme čakati na zunanje znake ali na ugodne občutke. Duhovno življenje ni stvar čustev, ampak Božje milosti, volje, ljubezni. Vsi Kristusovi učenci so zmogli slediti Jezusu na dan njegovega zmagoslavja v Jeruzalemu, skoraj vsi pa so ga zapustili ob uri sramote na križu.

Za pravo ljubezen moramo biti močni, vdani, v srcu globoko zasidrani v veri, upanju in ljubezni. Samo površinska lahkotnost muhasto spreminja cilj svojih ljubezni, ki niso ljubezni, temveč egoistični nadomestki. Kjer je ljubezen, je tudi celovitost: sposobnost izročanja, daritve, odpovedi, skupaj z mukami nasprotovanja, sreča in veselje. Veselje, ki nam ga nič in nihče ne bo mogel odvzeti.

Na tej tekmi ljubezni nas ne smejo užalostiti padci, tudi najgloblji ne, če se z obžalovanjem in dobrim sklepom obrnemo k Bogu pri zakramentu sprave. Kristjan ni obsedenec, ki bi skušal prikazati brezhibno kartoteko. Našega Gospoda Jezusa Kristusa zelo ganeta Janezova nedolžnost in zvestoba, po Petrovem padcu pa se razneži ob njegovem kesanju. Jezus razume našo krhkost in nas priteguje k sebi kot po klancu navzgor; želi si, da bi znali vztrajati v prizadevanju, da bi se povzpeli vsak dan malo više. Išče nas, kot je poiskal učenca na poti v Emavs, jima stopil naproti; kot je poiskal Tomaža in mu pokazal rane na rokah in strani ter mu rekel, naj položi svojo roko vanje. Jezus Kristus vedno čaka, da se vrnemo k njemu, ravno zato, ker pozna našo šibkost.