Seznam točk

Nekaj podobnega se je zgodilo z nami. Brez večjih naporov bi lahko našli med svojimi sorodniki, prijatelji in kolegi, da ne rečem po vsem širnem svetu, toliko drugih ljudi, ki so vrednejši Kristusovega klica. Preprostejših, modrejših, vplivnejših, pomembnejših, hvaležnejših in plemenitejših.

Kar sram me je, ko premišljam o tem. Vem pa tudi, da naša človeška logika ne more razložiti delovanja milosti. Bog navadno uporablja revno orodje, da je jasno razvidno, da je to Njegovo delo. S tresočim glasom se sveti Pavel spominja svojega poklica: Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Tako piše Savel iz Tarza, močnega značaja in elana, ki ju je zgodovina še bolj poudarila.

Kot sem rekel, čisto brez naših zaslug. Kajti poklic temelji na zavestnem spoznanju naše bede, na spoznanju, da so svetloba, ki osvetljuje naše duše — vera —, ljubezen, s katero ljubimo — dobrota —, in želja, ki nas utrjuje — upanje —, Božji darovi. Zato, če ne rastemo v ponižnosti, izgubljamo izpred oči namen Božje izvolitve: ut essemus sancti, osebno svetost.

Iz te ponižnosti pa zdaj lahko razumemo vso čudovitost Božjega klica. Kristusova roka nas je odbrala od pšeničnega zrnja: sejalec stiska v svoji ranjeni roki peščico žitnega zrnja. Kristusova kri oblije seme, ga prepoji. Potem Gospod vrže seme v zrak, da s smrtjo oživi, in se zakopano v zemlji pomnoži v pšeničnih klasih.

V božičnem času mi je všeč gledati podobe Deteta Jezusa. V teh podobah se nam Gospod kaže majhnega, kar me spomni na to, da nas Bog kliče, da se je Vsemogočni hotel pokazati šibkega, da je hotel pokazati, da potrebuje človeka. Iz betlehemske zibelke Kristus meni in tebi govori, da naju potrebuje, spodbuja naju k pristnemu krščanskemu življenju, življenju predajanja, dela, veselja.

Nikoli ne bomo res dobre volje, če resnično ne posnemamo Jezusa, če nismo, kot on, ponižni. Ponovno poudarjam: ste videli, kje se skriva Božja veličina? V jaslih, v plenicah, v votlini. Odrešenjska učinkovitost more delovati v nas le skozi ponižnost, če nehamo misliti nase in se odgovorno zavedamo potrebe, da delamo za druge.

Včasih se zgodi, tudi med dobrimi ljudmi, da pride do osebnih konfliktov, ki na koncu povzročijo resne skrbi, vendar nimajo nobene objektivne osnove. Njihov izvor je zakoreninjen v pomanjkanju poznavanja samega sebe, kar vodi do napuha, do želje postati središče pozornosti in odobravanja vseh ljudi, do skrbi, da ne napravimo slabega vtisa, do tega, da nam ni dovolj delati dobro in se ne izpostavljati, do hrepenenja po osebni gotovosti. Tako mnoge duše, ki bi lahko uživale v čudovitem miru, ki bi lahko okušale neizmerno radost, zaradi ponosa in prevzetnosti postanejo nesrečne in nerodovitne.

Kristus je bil iz srca ponižen. Vse svoje življenje ni hotel zase ničesar posebnega, nobenega privilegija. Čisto naravno, kot vsak človek, je prebil devet mesecev pod srcem svoje Matere. Gospod je dobro vedel, da ga je človeštvo silno potrebovalo. Zaradi tega si je neznansko želel priti na zemljo, da bi odrešil vse duše, vendar se ni prenaglil. Prišel je ob svojem času, kot pridejo na svet ostali ljudje. Od spočetja pa do rojstva nihče — razen svetega Jožefa in svete Elizabete —, ne zazna tega čuda: da Bog prihaja med ljudi.

Božič je obdan tudi s čudovito preprostostjo: Gospod prihaja brez spremstva, nepoznan. Na zemlji sta samo Jožef in Marija deležna Božje pustolovščine. Kasneje tudi pastirji, ki jih angeli obvestijo. In potem še modri z Vzhoda. Na ta način je potrjen transcendentni dogodek, v katerem se združita nebo in zemlja, Bog in človek.

Kako je mogoče, da nam srce otrdi, da se tako navadi na te prizore? Bog se poniža zato, da bi se mu lahko približali, da bi mu njegovo ljubezen vračali z našo, da se naša svoboda ukloni ne samo njegovi veličastni moči ampak tudi njegovi čudoviti ponižnosti.

Veličina Deteta, ki je Bog: njegov Oče je Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, in On je tam, v jaslih, quia non erat eis locus in diversorio, ker ni bilo na zemlji drugega prostora zanj, ki je gospodar vsega stvarstva.

Veliko smo že govorili o tem ob drugih prilikah, a dovolite mi, da ponovno vztrajam pri naravnosti in preprostosti življenja svetega Jožefa, ki se ni oddaljeval od svojih sosedov in tudi ni postavljal nepotrebnih pregrad.

Zato običajno — čeprav je morda v nekaterih trenutkih ali okoliščinah primerno —, nerad govorim o katoliških delavcih, o katoliških inženirjih, o katoliških zdravnikih itd., kot da bi bili vrsta v nekem rodu, kot da bi katoličani sestavljali skupinico, ločeno od drugih, in bi ustvarjali občutek, da kristjane loči prepad od ostalega človeštva. Spoštujem nasprotno mnenje, vendar mislim, da je veliko primernejše govoriti o delavcih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so delavci; o inženirjih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so inženirji. Kajti veren človek, ki opravlja umsko, tehnično ali ročno delo, je in se čuti povezanega z drugimi, enakega drugim, z istimi pravicami in obveznostmi, z isto željo po napredku, z istim prizadevanjem pri premagovanju skupnih problemov in iskanju rešitev.

Katoličan, ki se zaveda vsega tega, bo v svojem vsakodnevnem življenju znal pričati o veri, upanju in ljubezni; pričal bo preprosto, običajno, brez nepotrebnih pretiravanj; poudarjal bo — s svojim življenjskim pričevanjem —, stalno navzočnost Cerkve v svetu, saj so Cerkev vsi katoličani sami, ker so polnopravni člani edinega Božjega ljudstva.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.