Seznam točk

V božičnem času smo. Spominjamo se raznih dogodkov in okoliščin ob rojstvu Božjega Sina. Pogled pa se ustavi na betlehemskem hlevčku, na nazareškem domu. Marija, Jožef, Jezušček na poseben način zasedejo osredje našega srca. Kaj nam pove, kaj nas uči preprosto, a občudovanja vredno življenje te svete družine?

Med mnogimi stvarmi, o katerih bi lahko premišljevali, bom zdaj omenil predvsem eno. Jezusovo rojstvo pomeni, kot piše v Svetem pismu, začetek polnosti časov, trenutek, ki ga je Bog določil, da izkaže svojo polno ljubezen do človeštva s tem, da nam izroči lastnega Sina. Božja volja se izvrši v najbolj normalnih in običajnih okoliščinah: žena, ki rodi, družina, dom. Božja vsemogočnost, Božji blišč prihaja po človeškem, se združi s človeškim. Od tedaj kristjani vemo, da z Božjo milostjo moremo in moramo posvetiti vse, kar je čistega v našem življenju. Vsaka zemeljska situacija, pa naj bo še tako nepomembna in običajna, je lahko priložnost za srečanje s Kristusom in del naše poti proti nebeškemu kraljestvu.

Zato ni čudno, da se Cerkev veseli, da uživa ob pogledu na skromno stanovanje Jezusa, Marije in Jožefa. "Radosten je spomin," molimo v spevu pri božičnih jutranjicah, "malega nazareškega doma in skromnega življenja v njem, s pesmimi slavimo človeško preprostost, ki obkroža Jezusa, njegovo skrito življenje. Tam je še kot otrok spoznal Jožefovo obrt; tam je rasel in pomagal pri mizarskem delu. Ob njem je sedela njegova draga Mati; ob Jožefu je živela njegova nadvse ljuba žena, srečna, da mu lahko pomaga in zanj skrbi."

Ko pomislim na krščanske domove, si jih rad predstavljam svetle in vesele, kot je bil dom svete družine. Božično sporočilo močno odmeva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, je zapisal apostol. Mir, ki nam ga daje védenje, da nas naš Bog Oče ljubi, da smo združeni s Kristusom, da nas varuje sveta Devica Marija, da nas ščiti sveti Jožef. To je velika luč, ki razsvetljuje naša življenja, ki nas — sredi težav in osebnih šibkosti —, spodbuja, da gremo pogumno naprej. Vsak krščanski dom bi moral biti oaza miru, v kateri je mogoče — kljub vsakodnevnim majhnim protislovjem —, zaslutiti globoko in iskreno ljubezen, globoko umirjenost, sad prave in doživete vere.

Zaključim z besedami iz današnjega evangelija: stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Naša Gospa se ne loči od Sina. Treh kraljev ne sprejme mogočni kralj na svojem prestolu, ampak Dete v Materinem naročju. Prosimo Božjo Mater, ki je naša Mati, naj nam pripravi pot do polne ljubezni: Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum! Njeno sladko srce pozna najvarnejšo pot, po kateri se srečamo s Kristusom.

Trije kralji so imeli zvezdo; mi imamo Marijo. Sancta Maria, Stella orientis. Danes ji kličemo Sveta Marija, Morska zvezda, Zgodnja danica, pomagaj svojim otrokom. Naša gorečnost za duše ne sme imeti meja, saj nihče ni izvzet iz Kristusove ljubezni. Trije kralji so bili prvi med pogani; po odrešenju pa ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske — nobene diskriminacije — kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Kristjani ne moremo nikogar izključevati, ne moremo deliti ali razvrščati duš; veliko jih bo prišlo z vzhoda in zahoda; v Kristusovem srcu je prostora za vse. Njegove roke — spet ga občudujemo v jaslicah —, so roke otroka, a so iste, ki se bodo razprostrle na križu in pritegnile vse ljudi.

Še zadnja misel o tem pravičnem možu, našem očetu in gospodu svetem Jožefu, ki je ob prizoru razglašenja ostal, kot navadno, neopažen. Zamišljam si ga zbranega v premišljevanju, kako ljubeznivo pazi na Božjega Sina, ki mu je bil kot človek zaupan v očetovsko skrb. S čudovito nežnostjo — lastno tistim, ki ne živijo zase —, se sveti Očak neslišno, a učinkovito posveča služenju.

Danes smo govorili o življenju molitve in o apostolski gorečnosti. Je kje boljši učitelj, kot je to sveti Jožef? Lahko vam dam nasvet, ki ga neutrudno ponavljam že mnogo let, Ite ad Ioseph, pojdite k Jožefu! On vam bo pokazal stvarne poti, kako se lahko na človeške in Božje načine približamo Jezusu. In kmalu si boste upali, kot je to delal on, nositi in poljubljati, oblačiti in varovati Božje Dete, ki se nam je rodilo. V znamenje spoštovanja in češčenja so modri Jezusu darovali zlata, kadila in mire; Jožef pa mu je dal vse svoje mlado in zaljubljeno srce.

Tako Matej kot Luka nam pripovedujeta o svetem Jožefu kot možu, ki izhaja iz slavnega rodu: iz rodu Davida in Salomona, izraelskih kraljev. Podrobnosti tega porekla so zgodovinsko nekoliko nejasne; ne vemo, kateri od obeh rodovnikov, ki ju omenjata evangelista, pripada Mariji — Jezusovi človeški materi —, in kateri svetemu Jožefu, ki je bil njegov oče po judovski postavi. Niti ne vemo, ali je bilo Jožefovo rojstno mesto Betlehem, kamor se je šel popisat, ali Nazaret, kjer je živel in delal.

Vemo pa, da ni bil bogat. Bil je delavec, kot milijoni drugih ljudi po vsem svetu; opravljal je naporen in ponižen poklic, ki ga je Bog izbral zase, ko je prevzel našo človeško naravo in želel trideset let živeti kot kdo izmed nas.

Sveto pismo pravi, da je bil Jožef obrtnik. Več cerkvenih očetov dodaja, da je bil tesar. Sveti Justin o Jezusovem življenju in delu pravi, da je izdeloval pluge in jarme; sveti Izidor Seviljski se morda opira na njegove besede, ko ugotavlja, da je bil Jožef kovač. V vsakem primeru pa je bil delavec, ki je delal v službi svojih sodržavljanov, ki je bil spreten pri ročnem delu, kar je bil sad večletnega truda in znoja.

Iz evangeljskih poročil moremo izluščiti Jožefovo človeško veličino: nikdar nam ni predstavljen kot malodušen ali plašen človek; nasprotno, zna se spoprijeti s problemi, iti naprej v težkih trenutkih, sprejeti naložene naloge odgovorno in zavzeto.

Ne strinjam se s klasičnim načinom, ki svetega Jožefa upodablja kot starčka, četudi je bil namen poudariti Marijino večno devištvo. Jaz si ga predstavljam kot mladega, močnega, morda nekaj let starejšega od naše Gospe, vendar v polnosti človeškega zagona in zrelosti.

Za to, da bi lahko živeli krepost čistosti, ni treba čakati na stara leta ali na opešanje moči. Čistost se rodi iz ljubezni, za čisto ljubezen pa čvrstost in mladostno veselje nista ovira … Mlad je bil sveti Jožef po srcu in telesu, ko se je poročil z Marijo, ko je izvedel za skrivnost njenega Božjega materinstva, ko je živel ob njej in spoštoval celovitost, ki jo je Bog hotel zapustiti svetu kot še eno znamenje njegovega prihoda med ljudi. Kdor ni zmožen razumeti take ljubezni, ve zelo malo o tem, kaj je resnična ljubezen in mu je popolnoma neznan krščanski pomen čistosti.

Dejali smo, da je bil Jožef obrtnik iz Galileje, eden izmed mnogih. Kaj pa lahko od življenja pričakuje prebivalec izgubljene vasice, kot je bil Nazaret? Samo delo, vse dni, vedno isti napori. Ob koncu dneva počitek v majhni, revni hiši, da si nabere moči, naslednje jutro pa spet na delo.

Jožefovo ime po hebrejsko pomeni Bog bo dodal. Bog doda svetemu življenju tistih, ki spolnjujejo njegovo voljo, neslutene razsežnosti: to, kar je važno, kar vsemu daje vrednost, kar je Božje. Bog je preprostemu in svetemu Jožefovemu življenju dodal — če smem tako reči —, življenje Device Marije in Jezusa, našega Gospoda. Bog se ne pusti premagati v velikodušnosti. Jožef bi lahko vzel za svoje besede, ki jih je izrekla sveta Marija, njegova žena: Quia fecit mihi magna qui potens est, velike reči mi je storil On, ki je vsemogočen, quia respexit humilitatem, ker se je ozrl na mojo nizkost.

Jožef je bil resnično navaden človek, ki mu je Bog zaupal velike reči. Znal je živeti vedno in vsak trenutek svojega življenja, tako kot je Gospod hotel. Zato Sveto pismo hvali Jožefa in trdi, da je bil pravičen. V judovski govorici pravičen včasih pomeni pobožen, neoporečen Božji služabnik, izvrševalec Božje volje; drugič dober in usmiljen do bližnjega. Z eno besedo, pravičen je tisti, ki ljubi Boga in dokazuje to ljubezen z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, z vseživljenjskim služenjem svojim bratom, vsem ljudem.

Pravičnost ne pomeni zgolj podvreči se nekemu pravilu, priti mora iz notranjosti, biti mora globoka, življenjska, kajti pravični živi v veri. Živeti iz vere, te besede, ki jih je kasneje apostol Pavel večkrat uporabil za premišljevanje, se obilno uresničijo v svetem Jožefu. Njegovo izpolnjevanje Božje volje ni ne navada ne formalizem, ampak nekaj spontanega in globokega. Postava, po kateri je živel vsak zaveden Jud, zanj ni bila le preprost zakonik in tudi ne hladen skupek predpisov, ampak izraz volje živega Boga. Zato je razpoznal Gospodov glas, ko se mu je na nepričakovan, presenetljiv način razodel.

Zgodba svetega očaka je preprosto življenje, toda ne lahko. Po prvih težkih trenutkih spozna, da je bil Marijin Sin spočet od Svetega Duha. In to Dete, Božji Sin, iz Davidovega rodu, se rodi v hlevu. Angeli slavijo njegovo rojstvo in pomembne osebnosti iz daljnih krajev se mu pridejo poklonit, a kralj v Judeji mu želi smrti in zato mora Dete bežati. Božji Sin je na videz nebogljeno dete, ki bo živelo v Egiptu.

Ko sveti Matej v svojem evangeliju opisuje te prizore, stalno poudarja Jožefovo zvestobo, ko brez omahovanja izpolnjuje Božje ukaze, čeprav bi se mu namen teh ukazov včasih lahko zdel nejasen, ali pa bi mu bila povezava z ostalimi Božjimi načrti prikrita.

Cerkveni očetje in duhovni pisci velikokrat poudarjajo trdnost vere svetega Jožefa. O besedah angela, ki mu naroča, naj beži pred Herodom in se nastani v Egiptu, pravi Janez Zlatousti: "Ko to sliši, se Jožef ne zgraža in ne pravi: to je uganka. Ti sam si dal vedeti, da bo On rešil svoj narod, zdaj pa ne samo, da še samega sebe ni zmožen rešiti, ampak moramo bežati in se podati na dolgo pot. To je v nasprotju s tvojo obljubo. Jožef ne razmišlja na ta način, ker je zvest mož. Tudi ne sprašuje, kdaj se bo vrnil, čeprav je angel pustil to vprašanje odprto, saj mu je rekel: ostani tam — v Egiptu —, dokler ti ne sporočim. Kljub temu si ne dela problemov, ampak uboga in veruje in z veseljem prenaša vse preizkušnje."

Jožefova vera ne omahuje, njegova poslušnost je vselej natančna in hitra. Če naj bi bolje razumeli, kar nas s tem sveti očak uči, je dobro upoštevati to, da je njegova vera dejavna in da njegova poslušnost ni pokorščina nekoga, ki bi pustil, da ga odnese tok dogodkov. Kajti krščanska vera je nekaj najbolj nasprotnega popustljivosti ali pomanjkanju notranje aktivnosti in energije.

Jožef se je brez pridržkov predal v Božje roke, vendar se ni nikdar odrekel presoji dogodkov in tako je dosegel tisto stopnjo razumevanja Božjih del, ki je resnična modrost. Na ta način je polagoma spoznal, da imajo nadnaravne zamisli Božjo skladnost, ki je včasih v nasprotju s človeškimi načrti.

V različnih okoliščinah svojega življenja očak ne preneha premišljevati, niti ne odstopi od svoje odgovornosti. Nasprotno: v službo veri nameni vse svoje človeško izkustvo. Ko se vrača iz Egipta in izve, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Naučil se je gibati znotraj Božjega načrta in, kot potrditev, da Bog res hoče to, kar sam sluti, prejme naročilo, naj se umakne v Galilejo.

Taka je bila Jožefova vera: polna, zaupljiva, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji, v razumni pokorščini. Z vero pa tudi dobrota, ljubezen. Njegova vera se staplja z Ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je izpolnjeval obljube, dane Abrahamu, Jakobu, Mojzesu; z ljubeznivostjo moža do Marije in z ljubeznivostjo očeta do Jezusa. Vera in ljubezen v pričakovanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje —, začenjal Bog: odrešenje vsega človeštva.