Seznam točk

Za to, da bi se posvečeval navadni kristjan — ki ni redovnik, ki se ne oddaljuje od sveta, ker je svet kraj, kjer se srečuje s Kristusom —, ne potrebuje posebnega oblačila ali razpoznavnih znamenj. Znaki za to so notranji: stalna Božja navzočnost in duh mrtvičenja. Pravzaprav le eno, saj mrtvičenje ni nič drugega kot molitev čutov.

Poklicanost kristjana je poklicanost daritve, pokore, zadoščevanja. Moramo se odkupiti za svoje grehe — v kolikih prilikah smo se obrnili proč, da ne bi videli Boga! —, in za grehe vsega človeštva. Od blizu moramo slediti Kristusovim stopinjam: Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, Kristusovo požrtvovalnost, Njegovo potrtost na križu, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Naša pot je darovanje in v tej odpovedi bomo našli gaudium cum pace, veselje in mir.

Ne gledamo na svet z žalostim izrazom. Katehezi so storili, morda nehote, neljubo uslugo tisti življenjepisci svetnikov, ki so na vsak način hoteli odkriti pri Božjih služabnikih velike reči že pri prvem vekanju. O nekaterih pravijo, da v otroštvu niso jokali, da niso sesali mleka ob petkih, zato da so se pokorili … Ti in jaz sva prijokala na svet, kot se spodobi, in se prižemala k materinim prsim ne glede na to, ali je bil post ali so bile kvatre …

Zdaj smo se z Božjo pomočjo naučili odkrivati, v teku tega na videz vedno enakega dneva, spatium verae poenitentiae, čas resnične pokore; v tistih trenutkih sklenemo emendatio vitae, da se bomo poboljšali. To je pot, po kateri se pripravimo na milost in navdihe Svetega Duha. In s to milostjo — ponavljam —, pride gaudium cum pace, veselje, mir in vztrajnost na poti.

Mrtvičenje je sol našega življenja. In najboljše mrtvičenje je tisto, ki se bori — v majhnih podrobnostih čez dan —, proti poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Mrtvičenje, ki ne mrtviči drugih: da bi bili bolj obzirni, bolj razumevajoči, bolj sprejemljivi do drugih. Ne mrtvičiš se, če si občutljiv, če si odvisen le od svojih egoizmov, če hočeš zagospodovati nad drugimi, če se ne znaš odreči nepotrebnim rečem, in včasih, tudi potrebnim; če se užalostiš, ko se načrti ne iztečejo, kot si predvidel. Nasprotno pa se mrtvičiš, če znaš vsem postati vse, da bi jih vse rešil.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.