Seznam točk

Poželenje mesa ni samo splošno neurejeno nagnjenje čutov, niti ne spolno poželenje, ki mora biti urejeno in samo po sebi ni slabo, saj je to nekaj človeško plemenitega in posvetilnega. Glejte, zaradi tega nikdar ne govorim o nečistosti, ampak o čistosti, saj vsem veljajo Kristusove besede: blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Po Božji poklicanosti bodo nekateri živeli to čistost v zakonu; drugi pa se bodo odpovedali človeški ljubezni, da bi se hrepeneče odzvali izključno Božji ljubezni. Ne eni ne drugi niso sužnji čutnosti, ampak gospodarji svojega telesa in svojega srca, da ju lahko požrtvovalno podarjajo drugim.

Ko obravnavam krepost čistosti, ji običajno prislonim pridevek sveta. Krščanska čistost, sveta čistost, ni v tem, da se napuhnjeno čutimo čisti, neokrnjeni. Je védenje, da imamo noge iz ilovice, kljub temu da nas Božja milost dan za dnem osvobaja sovražnikovega zalezovanja. Mislim, da je popačenje krščanskega nauka, ko nekateri v svojem pisanju ali pridiganju skoraj izključno poudarjajo ta vidik, pozabljajo pa na druge kreposti, ki so temeljne za kristjana, pa tudi za sožitje vseh ljudi.

Sveta čistost ni ne edina ne najvažnejša krščanska krepost. Je pa neobhodno potrebna za vztrajanje v našem vsakdanjem prizadevanju za svetost in če je ne varujemo, se ne moremo posvetiti apostolskemu delu. Čistost je posledica ljubezni, s katero smo Gospodu izročili dušo in telo, moči in čute. Ni zanikanje, je vesela pritrditev.

Pravil sem, da poželenje mesa ni omejeno izključno na čutni nered, ampak obsega tudi lagodnost, pomanjkanje gorečnosti, kar nas nagiba k iskanju najlažjega, najbolj slastnega, pot, ki je navidez krajša, pa čeprav odstopimo od zvestobe Bogu.

Tako ravnanje bi pomenilo prepustiti se brezpogojno oblasti enega izmed tistih zakonov, zakonu greha, pred katerim nas opominja sveti Pavel: Kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih … Infelix ego homo! Jaz, nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Poslušajte, kaj odgovori apostol: Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Moremo in moramo se boriti proti poželenju mesa, saj nam bo vedno dana, če smo ponižni, Gospodova milost.

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama. Krščansko izročilo je mnogokrat videlo v Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani Galilejski potrditev zakona kot Božjo vrednoto. "Naš Odrešenik je šel na svatbo," piše sveti Ciril Aleksandrijski, "da bi posvetil začetek človeškega rodu."

Zakon je zakrament, ki iz dveh teles naredi eno. Kot z močnim izrazom pove teologija, sta prvina zakona sami telesi zakoncev. Gospod posveti in blagoslovi moževo ljubezen do žene in ženino do moža. Ni združil le njunih duš, ampak tudi telesi. Noben kristjan, pa naj bo poklican v zakonsko življenje ali ne, ga ne more prezirati.

Stvarnik nam je dal pamet, ki je kot iskra Božjega uma, ki nam omogoča — s svobodno voljo, ki je spet Božji dar —, spoznavati in ljubiti. V naše telo je položil možnost porajanja, kar je kot sodelovanje pri njegovi stvariteljski moči. Bog je uporabil zakonsko ljubezen, da je poslal nove ljudi na svet in povečal telo svoje Cerkve. Spolnost ni nekaj sramotnega, ampak Božji dar, ki je po čistosti usmerjen k življenju, ljubezni, plodnosti.

To je okvir, ozadje, v katerega je položen krščanski nauk o spolnosti. Naša vera ne izključuje ničesar lepega, velikodušnega, ničesar resnično človeškega na tem svetu. Uči nas, da pravilo našega življenja ne sme biti samoljubno iskanje užitka, ker le odpoved in žrtev vodita do prave ljubezni. Bog nas je vzljubil in nas vabi, da ga ljubimo in da ljubimo druge resnično in pristno tako kot On. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, je zapisal sveti Matej v svojem evangeliju s stavkom, ki se zdi nesmiseln.

Ljudje, ki mislijo samo nase, ki iščejo predvsem svoje zadovoljstvo, postavljajo na kocko svoje odrešenje. Pa tudi že sedaj so neizogibno nesrečni in zagrenjeni. Le tisti, ki pozabi nase, se preda Bogu in drugim — tudi v zakonu —, more biti srečen na zemlji in ta sreča je priprava in predokus tiste v nebesih.

Na naši zemeljski poti je bolečina preizkusni kamen ljubezni. V zakonskem stanu, če ga hočemo nekako opisati, lahko rečemo, da ima medalja dve strani. Na eni strani so veselo spoznanje, da smo ljubljeni, želja zgraditi in vzdrževati dom, zakonska ljubezen, radost ob odraščajočih otrocih. Na drugi so bolečine in neprijetnosti, tek časa, ki načenja telo in grozi s pogrenitvijo značajev, navidezna enoličnost dni, ki so videti vsi enaki.

Slabo bi vrednotil zakon in človeško ljubezen, kdor bi mislil, da se ob teh ovirah ljubezen in zadovoljstvo končata. Prav takrat, ko čustva, ki so navduševala tisti osebi, pokažejo svojo pravo barvo, pa se podaritev in nežnost ukoreninita in pokažeta kot pristno, globoko čustvo, močnejše od smrti.

Za pristnost pa ljubezen potrebuje zvestobo in poštenost v vseh zakonskih odnosih. Bog, razlaga sv. Tomaž Akvinski, je združil različna človeška dejanja z užitkom, z zadovoljstvom. Torej so ti užitki in zadovoljstva dobri. Če pa človek obrne ta red in jih išče kot končno dobrino ter prezira dobro in cilj, s katerim morajo biti povezani in urejeni, pokvari užitek in ga razvrednoti, ga spremeni v greh ali v priložnost za greh.

Čistost — ne le vzdržnost, ampak odločna potrditev zaljubljene volje —, je krepost, ki ohranja mladostno ljubezen v vsakršni življenjski dobi. Obstaja čistost tistih, ki čutijo, da se v njih prebuja in razvija doba dozorevanja, čistost tistih, ki se pripravljajo na zakon, čistost teh, ki jih Bog kliče v celibat, čistost onih, ki jih je Bog izbral, da živijo v zakonu.

Kako se ne bi tukaj spomnili močnih in jasnih besed iz Vulgate s priporočili nadangela Rafaela Tobiju, preden se je poročil s Saro? Angel ga je opozoril: Poslušaj me in pojasnil ti bom, katere more hudi duh premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in svojih misli ter svoji strasti strežejo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma; nad temi ima hudi duh oblast.

Človeška ljubezen v zakonu ne bo svetla, odkrita in vesela, če kdo ne živi te kreposti čistosti, ki spoštuje skrivnost spolnosti in jo usmerja k plodnosti in predajanju. Nikoli nisem govoril o nečistosti in sem se vedno izogibal bolnemu in nesmiselnemu razpravljanju o potankostih v posameznih primerih. O čistosti, o veseli potrditvi ljubezni, o tem pa sem mnogokrat govoril, in moram govoriti!

Kar se tiče zakonske čistosti, zagotavljam zakoncem, da jih ne sme biti strah pred izražanjem svoje ljubezni. Prav nasprotno, saj je to nagnjenje temelj njunega družinskega življenja. Gospod pa pričakuje od njiju, da spoštujeta drug drugega in sta drug drugemu vdana, da sta obzirna, naravna, skromna. Naj jima povem še to, da so zakonski odnosi dostojni, kadar so izraz resnične ljubezni in zato odprti rodovitnosti, otrokom.

Zapreti vrata izviru življenja je zločin proti daru, ki ga je Bog izročil človeštvu, in pokazatelj, da dejanja navdihuje sebičnost, ne pa ljubezen. Takrat se vse zamegli, ker se zakonca vidita kot sokrivca. Pričenjajo se razhajanja, ki z nadaljevanjem v tej smeri postanejo skoraj vedno neozdravljiva.

Kadar je zakonska čistost prisotna v ljubezni, je zakonsko življenje izraz pravega ravnanja. Mož in žena razumeta drug drugega in čutita, da sta povezana. Kadar se spolnost, Božji dar, izpridi, se izgubi intimnost, mož in žena pa si ne moreta več odkrito pogledati v oči.

Zakonca morata graditi svoje skupno življenje na odkriti in čisti ljubeznivosti in v veseli zavesti, da imata toliko otrok, za kolikor jima je Bog dal možnost, ter da se znata, če je treba, odpovedati osebnim udobnostim in zaupati v Božjo previdnost. Imeti številno družino, če je to Božja volja, je zagotovilo sreče in uspeha, čeprav zagovorniki kakega žalostnega uživaštva zmotno trdijo drugače.

Tako Matej kot Luka nam pripovedujeta o svetem Jožefu kot možu, ki izhaja iz slavnega rodu: iz rodu Davida in Salomona, izraelskih kraljev. Podrobnosti tega porekla so zgodovinsko nekoliko nejasne; ne vemo, kateri od obeh rodovnikov, ki ju omenjata evangelista, pripada Mariji — Jezusovi človeški materi —, in kateri svetemu Jožefu, ki je bil njegov oče po judovski postavi. Niti ne vemo, ali je bilo Jožefovo rojstno mesto Betlehem, kamor se je šel popisat, ali Nazaret, kjer je živel in delal.

Vemo pa, da ni bil bogat. Bil je delavec, kot milijoni drugih ljudi po vsem svetu; opravljal je naporen in ponižen poklic, ki ga je Bog izbral zase, ko je prevzel našo človeško naravo in želel trideset let živeti kot kdo izmed nas.

Sveto pismo pravi, da je bil Jožef obrtnik. Več cerkvenih očetov dodaja, da je bil tesar. Sveti Justin o Jezusovem življenju in delu pravi, da je izdeloval pluge in jarme; sveti Izidor Seviljski se morda opira na njegove besede, ko ugotavlja, da je bil Jožef kovač. V vsakem primeru pa je bil delavec, ki je delal v službi svojih sodržavljanov, ki je bil spreten pri ročnem delu, kar je bil sad večletnega truda in znoja.

Iz evangeljskih poročil moremo izluščiti Jožefovo človeško veličino: nikdar nam ni predstavljen kot malodušen ali plašen človek; nasprotno, zna se spoprijeti s problemi, iti naprej v težkih trenutkih, sprejeti naložene naloge odgovorno in zavzeto.

Ne strinjam se s klasičnim načinom, ki svetega Jožefa upodablja kot starčka, četudi je bil namen poudariti Marijino večno devištvo. Jaz si ga predstavljam kot mladega, močnega, morda nekaj let starejšega od naše Gospe, vendar v polnosti človeškega zagona in zrelosti.

Za to, da bi lahko živeli krepost čistosti, ni treba čakati na stara leta ali na opešanje moči. Čistost se rodi iz ljubezni, za čisto ljubezen pa čvrstost in mladostno veselje nista ovira … Mlad je bil sveti Jožef po srcu in telesu, ko se je poročil z Marijo, ko je izvedel za skrivnost njenega Božjega materinstva, ko je živel ob njej in spoštoval celovitost, ki jo je Bog hotel zapustiti svetu kot še eno znamenje njegovega prihoda med ljudi. Kdor ni zmožen razumeti take ljubezni, ve zelo malo o tem, kaj je resnična ljubezen in mu je popolnoma neznan krščanski pomen čistosti.

Dejali smo, da je bil Jožef obrtnik iz Galileje, eden izmed mnogih. Kaj pa lahko od življenja pričakuje prebivalec izgubljene vasice, kot je bil Nazaret? Samo delo, vse dni, vedno isti napori. Ob koncu dneva počitek v majhni, revni hiši, da si nabere moči, naslednje jutro pa spet na delo.

Jožefovo ime po hebrejsko pomeni Bog bo dodal. Bog doda svetemu življenju tistih, ki spolnjujejo njegovo voljo, neslutene razsežnosti: to, kar je važno, kar vsemu daje vrednost, kar je Božje. Bog je preprostemu in svetemu Jožefovemu življenju dodal — če smem tako reči —, življenje Device Marije in Jezusa, našega Gospoda. Bog se ne pusti premagati v velikodušnosti. Jožef bi lahko vzel za svoje besede, ki jih je izrekla sveta Marija, njegova žena: Quia fecit mihi magna qui potens est, velike reči mi je storil On, ki je vsemogočen, quia respexit humilitatem, ker se je ozrl na mojo nizkost.

Jožef je bil resnično navaden človek, ki mu je Bog zaupal velike reči. Znal je živeti vedno in vsak trenutek svojega življenja, tako kot je Gospod hotel. Zato Sveto pismo hvali Jožefa in trdi, da je bil pravičen. V judovski govorici pravičen včasih pomeni pobožen, neoporečen Božji služabnik, izvrševalec Božje volje; drugič dober in usmiljen do bližnjega. Z eno besedo, pravičen je tisti, ki ljubi Boga in dokazuje to ljubezen z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, z vseživljenjskim služenjem svojim bratom, vsem ljudem.

Vera, upanje, ljubezen. To so življenjske osi svetega Jožefa in vsakega krščanskega življenja. Predanost svetega Jožefa je kot tkanina, v kateri se prepletajo zvesta ljubezen, ljubezniva vera in zaupljivo upanje. Zato je njegov praznik dober trenutek, da vsi poživimo svojo predanost krščanskemu poklicu, ki ga je Gospod namenil vsakemu izmed nas.

Kadar res želimo živeti iz vere, upanja in ljubezni, takrat obnovitev izročitve ne pomeni znova vzeti v roke nekaj, kar je bilo zavrženo. Kadar imamo vero, upanje in ljubezen, tedaj prenova — navkljub osebnim napakam, padcem, nemoči —, pomeni obdržati se v Božjih rokah, potrditi pot zvestobe. Obnoviti izročitev je, ponavljam, obnoviti zvestobo temu, kar Gospod hoče od nas: ljubiti z dejanji.

Ljubezen se nujno razodeva na svoj način, ki je zanjo značilen. Včasih se govori o ljubezni, kot bi bila zagon, usmerjen k lastni zadovoljitvi, ali zgolj sredstvo za sebično dopolnitev lastne osebnosti. In to ni tako. Prava ljubezen pomeni izstopiti iz samega sebe, je izročitev. Ljubezen prinaša veselje, a to veselje ima svoje korenine v obliki križa. Dokler smo na zemlji in še nismo dospeli do polnosti prihodnjega življenja, ne more biti prave ljubezni brez izkušnje žrtve, bolečine. To je okusna bolečina, prijetna bolečina, ki je vir notranjega veselja, toda stvarna bolečina, saj je njen namen premagati lastno sebičnost in vzeti ljubezen kot smernico vseh naših dejanj.