Seznam točk

Spomnil bi rad, čeprav na kratko, na nekatere vidike sedanjega Kristusovega življenja — Iesus Christus heri et hodie; ipse et in saecula —, saj na tem temelji celotno krščansko življenje. Če se ozremo okrog sebe in razmislimo o poteku človeške zgodovine, bomo opazili napredek in izboljšave. Znanost je povzročila, da se človek bolj zaveda svoje moči. Tehnika obvladuje naravo v večji meri kot v preteklih obdobjih in omogoča, da človeštvo sanja o višji stopnji kulture, materialne blaginje in enotnosti.

Morda bo kdo čutil potrebo, da ta opis dopolni in opozori, da ljudje zdaj trpijo krivice in vojne, celo hujše kot v preteklosti. V bistvu bi imel prav. Vendar bi jaz ob takem razmišljanju vseeno raje spomnil na to, da v verskem smislu človek ostaja človek in Bog ostaja Bog. Na tem področju je višek napredka že dosežen: Kristus, alfa in omega, začetek in konec.

V duhovnem življenju ni nekega novega obdobja, ki bi ga morali doseči. Vse nam je že bilo dano s Kristusom, ki je umrl in vstal ter živi in ostaja na veke. Moramo pa se z Njim združiti po veri in dopustiti, da se Njegovo življenje razodene v nas tako, da se bo o vsakem kristjanu lahko reklo ne več alter Christus, temveč ipse Christus, Kristus sam!

S Kristusovim naukom, ne s svojimi idejami, sem vam začrtal idealno pot kristjana. Se strinjate, da je zahtevna, vzvišena, privlačna? Toda morda se bo kdo vprašal: je sploh mogoče tako živeti v današnji družbi?

Zagotovo nas je Bog poklical v času, ko se veliko govori o miru, a miru ni: ne v dušah, ne v ustanovah, ne v družbenem življenju, ne med narodi. Neprestano se govori o enakosti in demokraciji, a je še vedno ogromno kast, zaprtih, neprodornih. Poklical nas je v času, ko vpijemo po razumevanju, a razumevanje izstopa v svoji redkosti, celo med ljudmi, ki ravnajo v dobri veri in hočejo živeti ljubezen, kajti, ne pozabite, bolj kot v dajanju se ljubezen kaže v razumevanju.

Živimo v obdobju, ko se fanatiki in nestrpneži — nesposobni sprejeti drugačno mišljenje —, izmikajo, tiste, ki so v resnici njihove žrtve, pa grajajo kot nasilne in agresivne. Poklical nas je, konec koncev, v času, ko se veliko besed namenja enotnosti, in morda je težko razumeti, da se dopušča večja neenotnost že med samimi katoliki, kaj šele med ljudmi na splošno.

Nikoli ne razpravljam o politiki, ker to ni moja služba. Zato, da kot duhovnik opišem trenutno stanje sveta, je dovolj, če ponovno pomislim na eno izmed Gospodovih prilik, tisto o pšenici in ljuljki. Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Jasno je: polje je rodovitno in seme dobro. Gospodar polja je opravil setev v ugodnem trenutku in z dognano spretnostjo; poleg tega je postavil stražo, da bi zaščitil pravkar posejano. Če se kasneje pojavi ljuljka, je to zato, ker ni bilo sodelovanja, ker so ljudje — še posebej kristjani —, zaspali in dopustili, da se je približal sovražnik.

Ko neodgovorni služabniki Gospoda vprašajo, zakaj je zrasla ljuljka na njegovem polju, je odgovor jasen: inimicus homo hoc fecit, sovražnik je to storil! Mi, kristjani, ki bi morali paziti, da se dobre stvari, ki jih je Stvarnik postavil v ta svet, razvijajo v korist resnice in dobrega, smo zaspali — nesrečna lenoba, ta spanec! —, medtem pa so sovražnik in tisti, ki mu služijo, neutrudno hodili okrog. Vidite, kako je zrasla ljuljka: kako obilna setev vsepovsod!

Nisem poklican, da bi prerokoval nesreče. Ne želim vam s svojimi besedami naslikati uničujočega in brezupnega položaja. Ne nameravam se pritoževati nad časi, v katerih živimo po Božji previdnosti. Ljubimo to svojo dobo, saj nam predstavlja okvir, v katerem moramo doseči svoje osebno posvečenje. Ne dopuščamo naivnih in brezplodnih nostalgij: svet nikoli ni bil boljši. Od nekdaj, od zibke Cerkve, ko je bilo še slišati oznanjevanje dvanajsterih, je preganjanje že postalo silovito, začela so se krivoverstva, razširila se je laž in izbruhnilo sovraštvo.

Vendar tudi ne moremo zanikati, da je zlo po vsem videzu napredovalo. Na vsem tem Božjem polju, na zemlji, ki je Kristusova dediščina, je vzklila ljuljka; ne samo ljuljka, obilje ljuljke! Ne moremo se pustiti zaslepiti z mitom o večnem in nespremenljivem napredku. Pravilno usmerjen napredek je dober in Bogu všečen. Vendar je bolj poudarjen ta drugi, lažni napredek, ki slepi toliko ljudi, saj pogosto ne sprevidi, da se človeštvo pri nekaterih korakih vrača in izgublja to, kar je že pridobilo.

Ponavljam, Gospod nam je dal svet v dediščino. Naša duša in razum pa morata biti budna, biti moramo realisti, ne pesimisti. Samo izžgana vest, samo neobčutljivost zaradi rutine, samo prazna lahkomiselnost dopuščajo, da v svetu ne vidimo zla, žalitev Boga in škode za duše, ki je včasih nepopravljiva. Moramo biti optimisti, vendar z optimizmom, ki se rodi iz vere v Božjo moč — Bog ne izgublja bitk —, z optimizmom, ki ne izvira iz človeškega zadovoljstva, iz nepremišljene in nadute všečnosti.