Seznam točk

Drugi sovražnik, piše sveti Janez, je poželenje oči, globoka lakomnost, zaradi katere cenimo le to, česar se dotaknemo. Oči, ki obstanejo kot prilepljene na zemeljske stvari, oči, ki ravno zaradi tega ne znajo odkriti nadnaravnih. Torej lahko uporabimo izraz Svetega pisma, ko se nanašamo na lakomnost po materialnih dobrinah, in tudi na iznakaženost, zaradi katere gledamo na vse, kar nas obkroža — ostale ljudi, okoliščine našega življenja in našega časa —, samo s človeškim pogledom.

Oči duše postanejo tope; razum se zdi sam sebi zadosten za vsako spoznanje in ne potrebuje več Boga. To je premetena skušnjava, ki se skriva za častjo razuma, ki ga je Bog, naš Oče, dal človeku, da bi Ga spoznal in svobodno ljubil. Zaveden od te skušnjave človeški razum samega sebe okliče za središče stvarstva, se znova navduši nad bosta kakor Bog in ko se napolni z ljubeznijo do samega sebe, pokaže hrbet Božji ljubezni.

Naš obstoj se tako more brezpogojno predati v roke tretjemu sovražniku, superbia vitae. Ne gre le za kratkotrajne domišljave ali samoljubne misli: to je splošna nadutost. Ne zakrivajmo si oči, ker je to najhujše zlo, vzrok vseh zablod. Stalno se moramo boriti proti napuhu, o katerem tako slikovito pišejo, da premine šele en dan po človekovi smrti. To je vzvišenost farizeja, ki mu Bog ne more odpustiti, ker se znajde pred zapreko njegove samozadostnosti. To je prevzetnost, ki nas pripelje do zaničevanja drugih, do gospodovalnosti, do nasilnosti: kamor je prišel napuh, je prišla tudi sramota.

Videntes autem stellam gavisi sunt gaudio magno valde, se čudovito ponavlja v latinskem besedilu — ko so spet odkrili zvezdo, so se razveselili z zelo velikim veseljem. Zakaj tako veselje? Zato ker tisti, ki niso nikdar dvomili, dobijo od Gospoda dokaz, da zvezda ni izginila; prenehali so jo zreti z očmi, v duši pa so jo vedno ohranili. Tak je poklic kristjana: če ne izgubimo vere, če obdržimo upanje v Jezusa Kristusa, ki bo z nami do konca sveta, se zvezda spet prikaže. In ko ponovno ugotovimo resničnost svojega poklica, se rodi še večje veselje, ki v nas poveča vero, upanje in ljubezen.

Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Tudi mi pokleknemo pred Jezusom, pred Bogom, skritim v človeškosti. Ponovimo mu, da nočemo obrniti hrbta njegovemu klicu, da se ne bomo nikoli odvrnili od njega; da bomo z naše poti odstranili vse, kar bi oviralo zvestobo; da si iskreno želimo biti poslušni njegovim navdihom. Ti v svoji duši in tudi jaz —kajti v svoji notranjosti molim z globokimi tihimi kriki —,pripovedujeva Detetu, da si želiva biti tako dobra služabnika, kakor tisti iz prilike, da bi lahko tudi nama odgovoril: razveseli se, dobri in zvesti služabnik.

Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. Ustavimo se za trenutek in skušajmo razumeti ta evangeljski odlomek. Kako je mogoče, da mi, ki nič nismo in nič ne veljamo, moremo opravljati daritve Bogu? Sveto pismo pravi: Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj. Človek še tega ne zmore, da bi povsem odkril globino in lepoto Gospodovih darov: Če bi poznala Božji dar, odgovori Jezus Samarijanki. Jezus Kristus nas je učil, naj vse pričakujemo od Očeta, naj prej kot vse drugo iščemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, saj nam bo vse drugo navrženo in On dobro ve, kaj mi potrebujemo.

V ekonomiji odrešenja naš Oče skrbi za vsako dušo z ljubeznivo nežnostjo: Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden takó, drugi takó. Torej bi se bilo nesmiselno truditi, da bi dali Gospodu nekaj, kar bi On potreboval; kot dolžniki, ki nimajo s čim odplačati, bi naši darovi bili podobni tistim iz Stare zaveze, kakršnih Bog ne sprejema več. Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.

A Gospod ve, da je podarjati stvar zaljubljencev in On sam nam kaže, kaj želi od nas. Ne zanimajo ga ne bogastvo ne sadovi zemlje ali živali s kopnega, morja ali zraka, saj je vse to njegovo; hoče nekaj bolj osebnega, kar naj mu popolnoma svobodno izročimo: Daj mi, moj sin, svoje srce. Vidite? Ne zadovolji se z delitvijo, hoče vse. Ne išče naše lastnine, nas same si želi. Od tod in samo od tod izhajajo darovi, ki jih lahko prinesemo Gospodu.

Vsi dobro razumemo nepotrpežljivost, tesnobo in nemirne želje tistih, ki se z naravnim krščanstvom v duši ne vdajo pred osebno in družbeno krivico, ki jo lahko povzroči človeško srce. Ljudje že dolga stoletja bivajo skupaj, pa je še vedno najti toliko sovraštva, uničevalnosti in fanatizma, nakopičenih v očeh, ki nočejo videti, in v srcih, ki nočejo ljubiti.

Z zemeljskimi dobrinami razpolaga le peščica ljudi; kulturne dobrine, so zaprte v umetniške kroge. Zunaj pa so lakota po kruhu in modrosti ter človeška življenja, sveta, ker prihajajo od Boga, a vendar obravnavana kot nepomembna, kot številke statistike. Razumem in podpiram to nepotrpežljivost, ki me spodbuja, da gledam Kristusa, ki nas še naprej vabi, da uresničimo to novo zapoved ljubezni.

Vse okoliščine našega življenja nam prinašajo Božje sporočilo, od nas zahtevajo odgovor ljubezni, predanost drugim. Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Tedaj mu bodo pravični odgovorili: Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?

Kralj jim bo odgovoril: Resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.

Kristusa, ki nam prihaja naproti, moramo prepoznati v svojih bratih in sestrah, v ljudeh. Nobeno človeško življenje ne poteka ločeno, temveč se povezuje z drugimi življenji. Noben človek ni samostojen verz, ampak smo vsi skupaj del iste Božje pesnitve, ki jo Bog ustvarja v sodelovanju z našo svobodo.