Seznam točk

Kdor ne ljubi svete maše, kdor si ne prizadeva, da bi jo doživljal v miru in zbranosti, pobožnosti, ljubeznivosti, ne ljubi Kristusa. Ljubezen razneži zaljubljence; včasih jim odkrije iz vnetega srca neznatne podrobnosti, da jih obvarujejo. Na tak način se moramo udeleževati svete maše. Zato sem vedno slutil, da tisti, ki hočejo prisostvovati kratki, nagli maši, neelegantno pokažejo, da niso spoznali pomena daritve na oltarju.

Ljubezen do Kristusa, ki se daruje za nas, nas po koncu maše vzpodbuja k iskanju trenutkov za osebno zahvalo, notranjo, ki v srčni tišini podaljša zahvalo evharistije. Kako se mu približati, kako se pogovarjati, kako se vesti?

Krščansko življenje nima togih pravil, ker Sveti Duh ne vodi duš v množicah, temveč vsaki posebej vliva sklepe, navdihe in nagnjenja, ki ji bodo pomagali spoznati in izpolniti Očetovo voljo. Čeprav mislim, da je lahko v mnogih primerih moč našega dialoga s Kristusom — zahvale po sveti maši —, spoznanje, da je Gospod naš kralj, zdravnik, učitelj, prijatelj.

On je kralj in hrepeni kraljevati v naših srcih, srcih Božjih otrok. A ne imejmo v mislih zemeljskih kraljestev. Kristus ne prevladuje niti ne išče nadvlade, ker ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel.

Njegovo kraljestvo so mir, veselje, pravica. Kristus, naš kralj, ne pričakuje od nas puhlega premišljevanja, temveč dejanj, saj ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

On je zdravnik in nas ozdravi našega egoizma, če mu le dovolimo, da njegova milost pride do dna naše duše. Jezus nas je opozoril, da je najhujša bolezen hinavščina, ošabnost, ki prikriva naše grehe. Pri zdravniku moramo biti popolnoma odkriti, mu razložiti vse po resnici in reči: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš — in Ti vedno hočeš —, me moreš očistiti. Ti poznaš moje napake; čutim določene simptome, imam tudi te slabosti. Preprosto mu pokažemo rane; in gnoj, če ga imamo. Gospod, Ti, ki si ozdravil toliko duš, daj, da Te, ko Te imam v svojem srcu ali Te gledam v tabernaklju, spoznam kot Božjega zdravnika.

On je učitelj znanosti samo Njemu znane: brezmejne ljubezni do Boga in do ljudi. V Kristusovi šoli se naučimo, da ne razpolagamo s svojim življenjem: On je dal svoje življenje za vse ljudi in če mu sledimo, bomo spoznali, da si tudi mi ne moremo svojega prilastiti iz egoizma, da moramo deliti bolečine z drugimi. Naše življenje je od Boga in uporabiti ga moramo v službi Njemu, v dobrobit duš. S tem bomo dokazali, z besedami in z dejanji, globino krščanskih zahtev.

Jezus pričakuje, da bomo gojili to željo po njegovi znanosti, da nam ponovi: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Pa mu odgovorimo: nauči nas pozabiti na same sebe, da bomo lahko mislili Nate in na vse ostale. Na tak način nas bo Gospod spremljal v svoji milosti, tako kot takrat, ko smo začenjali pisati — se spominjate tistih krogcev iz otroštva, ki smo jih pisali z učiteljevo pomočjo? —, in tako bomo začeli okušati srečo, izpovedovati svojo vero, spet milost Božjo, tudi to v nedvomnem izrisu krščanskega vedenja, kjer lahko vsi razberejo Božja dela.

On je prijatelj, pravi prijatelj: vos autem dixi amicos, pravi. Nas imenuje prijatelje, in On je naredil prvi korak; prvi nas je ljubil. Vendar nam svoje ljubezni ne vsiljuje, jo ponuja. Prikaže nam jo z najjasnejšim znakom prijateljstva: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Bil je Lazarjev prijatelj in je jokal, ko ga je videl mrtvega. Če nas najde hladne, brez volje, morda otrple v našem ugašajočem notranjem življenju, bo njegov jok življenje za nas: Prijatelj, rečem ti: vstani in hodi! Izvleci se iz tega ozkega življenja, ki ni življenje.

Na spontan, naraven način se v nas zbudi želja, da bi bili blizu Božji Materi, ki je tudi naša Mati; da bi se obračali k njej, tako kot se obračamo k živi osebi, saj Ona nikoli ni bila podvržena smrti, temveč je z dušo in telesom ob Bogu Očetu, ob svojem Sinu in ob Svetem Duhu.

Zato, da bi razumeli Marijino vlogo v krščanskem življenju, da bi nas privlačila in bi z otroško ljubeznijo iskali njeno ljubeznivo spremstvo, ne potrebujemo velikih besed, čeprav je skrivnost Božjega materinstva vsebinsko tako bogata, da o njej nikoli ne bomo dovolj premišljevali.

Katoliška vera je znala v Mariji prepoznati privilegirano znamenje Božje ljubezni. Bog nas že zdaj imenuje svoje prijatelje, njegova milost deluje v nas, nas očiščuje greha, nam daje moč, da bi v slabostih, lastnih nekomu, ki je še vedno prah in beda, mogli že zdaj na neki način odsevati Kristusov obraz. Nismo zgolj brodolomci, ki jim je Bog obljubil rešitev, marveč se ta rešitev v nas že vrši. Naš odnos z Bogom ni odnos slepega, ki hlepi po svetlobi, a stoka v žalosti zaradi teme, temveč odnos otroka, ki ve, da ga Oče ljubi.

O tej prisrčnosti, tem zaupanju in tej gotovosti nam govori Marija. Zato gre njeno ime tako naravnost do srca. Odnos vsakogar izmed nas do lastne matere nam je lahko vzor in smernica pri odnosu do Gospe sladkega imena, Marije. Boga moramo ljubiti z istim srcem, s katerim ljubimo svoje starše, svoje brate in sestre, druge člane družine, svoje prijatelje ali prijateljice; drugega srca nimamo. S tem istim srcem pa moramo stopiti v odnos z Marijo.

Kako se običajen sin ali hči vedeta do svoje matere? Na sto načinov, a vedno z ljubeznijo in zaupanjem. Z ljubeznijo, ki bo ob vsaki priložnosti dobila drugačno obliko, pogojeno z življenjem samim; vendar te oblike nikdar niso nekaj hladnega, temveč prijetne domače navade, majhne vsakodnevne pozornosti, ki jih otrok mora imeti z materjo in jih mati pogreša, če otrok kdaj pozabi nanje: poljub ali nežnost ob odhodu ali prihodu domov, majhno darilce, nekaj prisrčnih besed.

V naših odnosih z nebeško Materjo tudi obstajajo smernice otroške pobožnosti, ki dajejo obliko našemu običajnemu ravnanju z Njo. Mnogi kristjani vzamejo za svojega stari običaj škapulirja ali pa privzamejo navado, da pozdravljajo — ni potrebna beseda, zadostuje misel —, Marijine podobe, ki jih najdemo v vsakem krščanskem domu in ki krasijo ulice tolikerih mest. Mnogi živijo čudovito molitev rožnega venca, v kateri se duša ne naveliča ponavljanja vedno istih reči, kot se tudi zaljubljenci ne naveličajo drug drugega, in v kateri se naučimo podoživljati osrednje trenutke Gospodovega življenja; ali pa Gospe posvetijo en dan v tednu — navadno ravno tega, na katerega smo zdaj zbrani, soboto —, ter ji izkažejo kakšno majhno pozornost in še posebej premišljujejo o njenem materinstvu. Obstajajo še številne druge marijanske pobožnosti, ki jih zdaj ni treba vseh naštevati. Ni potrebno, da so vse vključene v življenje vsakega kristjana — rasti v nadnaravnem življenju je nekaj povsem drugega kot zgolj kopičiti pobožnosti —, vendar moram hkrati povedati, da ne uživa polnosti vere, kdor ne živi vsaj katere od njih, kdor vsaj na kakšen način ne izraža ljubezni do Marije.

Kdor meni, da so pobožnosti do presvete Device presežene, daje občutek, da je izgubil globok krščanski smisel, ki ga imajo v sebi, da je pozabil vir, iz katerega prihajajo: vero v načrt odrešenja Boga Očeta, ljubezen do Boga Sina, ki je postal pravi človek in se je rodil iz žene, zaupanje v Boga Svetega Duha, ki nas posvečuje s svojo milostjo. Marijo nam je dal Bog in nimamo pravice, da bi jo zavračali, temveč se ji moramo bližati z ljubeznijo in veseljem otrok.

Ne razumem, kako je mogoče živeti krščansko, ne da bi čutili potrebo po stalnem prijateljstvu z Jezusom v kruhu in besedi, v molitvi in v evharistiji. V teku stoletij so generacije za generacijami utrjevale to evharistično pobožnost. Včasih z množičnimi prejemi med javno izpovedjo vere; drugič v tišini, v svetem miru templja ali v globini svojega srca.

Predvsem pa moramo ljubiti sveto mašo, ki mora biti osrednja točka našega dneva. Če prav doživljamo mašo, zakaj ne bi v ostalem delu dneva mogli nadaljevati z mislijo pri Gospodu, s skrito željo, da se ne bi oddaljili od Njegove navzočnosti, da bi delali, kot je delal On, in ljubili, kot je ljubil On? Tako se naučimo tega, da se zahvaljujemo Gospodu za to pozornost. On ni želel omejiti svoje navzočnosti le na oltarno daritev. Odločil se je, da bo ostal v sveti hostiji, shranjeni v tabernaklju, v svetem hramu.

Povem vam, da je bil tabernakelj zame vedno Betanija, miren in prijeten kraj, kjer je Jezus, kjer mu lahko izpovemo vse svoje skrbi, svoje trpljenje, svoje sanje in svoje veselje, z isto preprostostjo in nenarejenostjo, kot so mu jih izpovedovali njegovi prijatelji Marta, Marija in Lazar. Zato se mi srce ob sprehajanju po ulicah kakega naselja razveseli, ko odkrijem, pa čeprav v daljavi, obris cerkve. To je nov tabernakelj, nova priložnost, da pustim duši, da pohiti v bližino Gospoda v evharistiji.