Seznam točk

Morda bomo kdaj začutili skušnjavo, da je vse to lepo, kakor nemogoče sanje. Govoril sem vam o prenovi vere in upanja. Ostanite trdni, popolnoma prepričani, da bodo Božje čudovitosti izpolnile naše nade. A potrebno je, da se resno usidramo v krščanski kreposti upanja.

Ne navadimo se na čudeže, ki se dogajajo med nami, na to občudovanja vredno skrivnost, da Gospod vsak dan pride k nam po duhovnikovih rokah. Jezus nas hoče budne, da se prepričamo o veličini Njegove moči in da ponovno slišimo njegovo obljubo: venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Uspešni boste in približevali boste duše k Bogu. Zato moramo zaupati tem Gospodovim besedam: Vkrcajte se na barko, primite za vesla, dvignite jadra in odplujte na morje — v svet, ki nam ga Jezus izroča v dediščino. Duc in altum et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.

Kristus nam je položil v srce apostolsko gorečnost, ki je ne smemo ugasniti, izgubiti zaradi narejene ponižnosti. Res lahko vlečemo za sabo svojo osebno bedo, a res je tudi, da Gospod računa z našimi napakami. Njegovemu usmiljenemu pogledu ne uide dejstvo, da smo ljudje omejena, šibka bitja z nepopolnostmi, nagnjena h grehu. Vendar nam veleva, naj se borimo, naj priznamo svoje napake. A ne zato, da bi postali malodušni, temveč zato, da se spokorimo in si prizadevamo, da postanemo boljši.

Vedno moramo imeti pred očmi, da smo le orodje: Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast. Nauk, sporočilo, ki ga razglašamo, ima lastno, neskončno plodnost, ki ni naša, ampak Kristusova. Bog sam si prizadeva, da se izvede ta odrešenjska naloga: zveličanje sveta.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.