Seznam točk

Lux fulgebit hodie super nos, quia natus est nobis Dominus, luč bo svetila danes nad nami, zakaj rodil se nam je Gospod. To je velika novica, ki na današnji dan prevzame kristjane in se po njih razširja na vse človeštvo. Bog je tu. Ta resnica mora napolniti naša življenja; vsak božič mora biti za nas novo, posebno srečanje z Bogom. Dovoliti moramo, da njegova luč in milost razsvetlita našo dušo do zadnjega kotička.

Ustavimo se pred Detetom, Marijo in Jožefom: gledamo utelešenega Božjega Sina. Spominjam se potovanja v Loreto 15. avgusta 1951, ko sem s posebnim namenom obiskal sveti dom. Tam sem daroval sveto mašo. Hotel sem biti zbran, pa nisem računal na gorečnost množice. Nisem računal, da bo na ta praznik prišlo v Loreto veliko ljudi iz okolice, z gorečo vero te dežele in ljubeznijo, ki jo izkazujejo Madonni. Iz pobožnosti so svojo vero izkazovali na ne povsem primeren način, če gledamo na to — kako naj to razložim? —, zgolj z vidika cerkvenih liturgičnih predpisov.

In ko sem poljubil oltar, kot je predpisano v redu svete maše, so ga istočasno tudi tri ali štiri žene. Bil sem raztresen, a ganjen. Obenem mi je v tem svetem domu — o katerem tradicija pravi, da so v njem živeli Jezus, Marija in Jožef —, vzbujal pozornost napis nad oltarno mizo s temi besedami: Hic Verbum caro factum est. Tukaj, v tej hiši, ki so jo zgradile človeške roke, na koščku zemlje, na katerem živimo, je prebival Bog.

V božičnem času mi je všeč gledati podobe Deteta Jezusa. V teh podobah se nam Gospod kaže majhnega, kar me spomni na to, da nas Bog kliče, da se je Vsemogočni hotel pokazati šibkega, da je hotel pokazati, da potrebuje človeka. Iz betlehemske zibelke Kristus meni in tebi govori, da naju potrebuje, spodbuja naju k pristnemu krščanskemu življenju, življenju predajanja, dela, veselja.

Nikoli ne bomo res dobre volje, če resnično ne posnemamo Jezusa, če nismo, kot on, ponižni. Ponovno poudarjam: ste videli, kje se skriva Božja veličina? V jaslih, v plenicah, v votlini. Odrešenjska učinkovitost more delovati v nas le skozi ponižnost, če nehamo misliti nase in se odgovorno zavedamo potrebe, da delamo za druge.

Včasih se zgodi, tudi med dobrimi ljudmi, da pride do osebnih konfliktov, ki na koncu povzročijo resne skrbi, vendar nimajo nobene objektivne osnove. Njihov izvor je zakoreninjen v pomanjkanju poznavanja samega sebe, kar vodi do napuha, do želje postati središče pozornosti in odobravanja vseh ljudi, do skrbi, da ne napravimo slabega vtisa, do tega, da nam ni dovolj delati dobro in se ne izpostavljati, do hrepenenja po osebni gotovosti. Tako mnoge duše, ki bi lahko uživale v čudovitem miru, ki bi lahko okušale neizmerno radost, zaradi ponosa in prevzetnosti postanejo nesrečne in nerodovitne.

Kristus je bil iz srca ponižen. Vse svoje življenje ni hotel zase ničesar posebnega, nobenega privilegija. Čisto naravno, kot vsak človek, je prebil devet mesecev pod srcem svoje Matere. Gospod je dobro vedel, da ga je človeštvo silno potrebovalo. Zaradi tega si je neznansko želel priti na zemljo, da bi odrešil vse duše, vendar se ni prenaglil. Prišel je ob svojem času, kot pridejo na svet ostali ljudje. Od spočetja pa do rojstva nihče — razen svetega Jožefa in svete Elizabete —, ne zazna tega čuda: da Bog prihaja med ljudi.

Božič je obdan tudi s čudovito preprostostjo: Gospod prihaja brez spremstva, nepoznan. Na zemlji sta samo Jožef in Marija deležna Božje pustolovščine. Kasneje tudi pastirji, ki jih angeli obvestijo. In potem še modri z Vzhoda. Na ta način je potrjen transcendentni dogodek, v katerem se združita nebo in zemlja, Bog in človek.

Kako je mogoče, da nam srce otrdi, da se tako navadi na te prizore? Bog se poniža zato, da bi se mu lahko približali, da bi mu njegovo ljubezen vračali z našo, da se naša svoboda ukloni ne samo njegovi veličastni moči ampak tudi njegovi čudoviti ponižnosti.

Veličina Deteta, ki je Bog: njegov Oče je Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, in On je tam, v jaslih, quia non erat eis locus in diversorio, ker ni bilo na zemlji drugega prostora zanj, ki je gospodar vsega stvarstva.

Spominjati kristjana, da njegovo življenje nima drugega smisla kot izpolnjevanje Božje volje, ne pomeni, da ga ločujemo od drugih ljudi. Nasprotno, mnogokrat je zapoved, ki smo jo prejeli od Gospoda, ta, da se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil, tako da živimo skupaj z drugimi in enako kot drugi, predani v služenju Gospodu na tem svetu in da vsem dušam bolje oznanimo Božjo ljubezen: da jim povemo, da so se odprle Božje poti na zemlji.

Gospod se ni omejil na besede, da nas ljubi, ampak je to tudi z dejanji dokazal. Ne pozabimo, da se je Jezus Kristus učlovečil zato, da bi učil, da bi se mi naučili živeti kot Božji otroci. Spomnite se uvoda v Apostolska dela evangelista Luka: Primum quidem sermonem feci de omnibus, o Theophile, quae coepit Iesus facere et docere, poročal sem o vsem, kar je Jezus storil in oznanjal. Prišel je zato, da bi učil, a z dejanji; prišel je, da bi učil, a z zgledom, kot Učitelj in naš vzor.

Pred Detetom Jezusom lahko sedaj nadaljujemo z našim osebnim spraševanjem: smo odločeni, da poskušamo biti s svojim življenjem zgled našim bratom, nam enakim, ljudem? Smo odločeni postati drugi Kristusi? Ne zadoščajo le besede. Ti, — vsakega posebej in samega sebe sprašujem —, ti, ki si kot kristjan poklican k temu, da postaneš drugi Kristus, si zaslužiš, da se o tebi govori, da si prišel facere et docere, delati kot Božji otrok, pozoren na Božjo voljo, da bi mogel tako vse duše pripeljati k dobrim, plemenitim, Božjim in človeškim rečem odrešenja? Živiš Kristusovo življenje v svojem vsakodnevnem življenju sredi ljudi?

Opravljati Božja dela ni le lepo besedje, temveč povabilo, da se iztrošimo za Ljubezen. Treba je umreti samemu sebi, da bi se prerodili v novo življenje. Kajti tako je bil pokoren Kristus, vse do smrti na križu, mortem autem crucis. Propter quod et Deus exaltavit illum. Zato ga je Bog povzdignil nad vse. Če smo poslušni Božji volji, bo križ tudi za nas vstajenje, povišanje. V nas se bo korak za korakom izpolnilo Jezusovo življenje. Mogoče bo trditi, da smo skušali biti dobri Božji otroci, da smo delali dobro kljub našim slabostim in osebnim napakam, pa naj bodo še tako številne.

In ko bo prišla smrt, ki pride neizprosna, jo bomo pričakali z radostjo, tako kot sem videl, da so jo sredi običajnih opravil pričakale mnoge svete osebe. Z veseljem, kajti če smo posnemali Kristusa v dobrih dejanjih —, tako da smo bili poslušni in smo nosili križ kljub svoji ubožnosti — bomo vstali kot Kristus: surrexit Dominus vere! — ki je res vstal.

Jezus, ki je postal otrok, premišljujte o tem, je premagal smrt. S ponižnostjo, preprostostjo, poslušnostjo. S pobožanstvenjem vsakodnevnega in navadnega življenja ljudi je Božji Sin postal zmagovalec.

To je zmaga Jezusa Kristusa. Dvignil nas je na svojo raven, na raven otrok Boga, s tem da je sestopil na naše področje, področje otrok ljudi.

V božičnem času smo. Spominjamo se raznih dogodkov in okoliščin ob rojstvu Božjega Sina. Pogled pa se ustavi na betlehemskem hlevčku, na nazareškem domu. Marija, Jožef, Jezušček na poseben način zasedejo osredje našega srca. Kaj nam pove, kaj nas uči preprosto, a občudovanja vredno življenje te svete družine?

Med mnogimi stvarmi, o katerih bi lahko premišljevali, bom zdaj omenil predvsem eno. Jezusovo rojstvo pomeni, kot piše v Svetem pismu, začetek polnosti časov, trenutek, ki ga je Bog določil, da izkaže svojo polno ljubezen do človeštva s tem, da nam izroči lastnega Sina. Božja volja se izvrši v najbolj normalnih in običajnih okoliščinah: žena, ki rodi, družina, dom. Božja vsemogočnost, Božji blišč prihaja po človeškem, se združi s človeškim. Od tedaj kristjani vemo, da z Božjo milostjo moremo in moramo posvetiti vse, kar je čistega v našem življenju. Vsaka zemeljska situacija, pa naj bo še tako nepomembna in običajna, je lahko priložnost za srečanje s Kristusom in del naše poti proti nebeškemu kraljestvu.

Zato ni čudno, da se Cerkev veseli, da uživa ob pogledu na skromno stanovanje Jezusa, Marije in Jožefa. "Radosten je spomin," molimo v spevu pri božičnih jutranjicah, "malega nazareškega doma in skromnega življenja v njem, s pesmimi slavimo človeško preprostost, ki obkroža Jezusa, njegovo skrito življenje. Tam je še kot otrok spoznal Jožefovo obrt; tam je rasel in pomagal pri mizarskem delu. Ob njem je sedela njegova draga Mati; ob Jožefu je živela njegova nadvse ljuba žena, srečna, da mu lahko pomaga in zanj skrbi."

Ko pomislim na krščanske domove, si jih rad predstavljam svetle in vesele, kot je bil dom svete družine. Božično sporočilo močno odmeva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, je zapisal apostol. Mir, ki nam ga daje védenje, da nas naš Bog Oče ljubi, da smo združeni s Kristusom, da nas varuje sveta Devica Marija, da nas ščiti sveti Jožef. To je velika luč, ki razsvetljuje naša življenja, ki nas — sredi težav in osebnih šibkosti —, spodbuja, da gremo pogumno naprej. Vsak krščanski dom bi moral biti oaza miru, v kateri je mogoče — kljub vsakodnevnim majhnim protislovjem —, zaslutiti globoko in iskreno ljubezen, globoko umirjenost, sad prave in doživete vere.